Poklon ženski, ki se je zlu zoperstavila s svetlobo

Ljubka, vendar pogumna, neomahljiva. Ženska, ki je prestala begunstvo, taborišče, mučenje ter kmalu po poroki in z dvema majhnima otrokoma agonijo nedolžnega moža, ki so ga zastrupili fašisti, je s svojo tragično zgodbo, predvsem pa zaradi izjemne etične drže, vredna umetniškega poklona.

Režiserka Jasmin Kovic je napisala monodramo o Ljubki Šorli, »pesnici upanja in ljubezni«, na osnovi niza intervjujev Drevo ob Soči, ki jih je v 70. letih pripravila in vodila profesorica Marija Češčut na Radiu Trst A. Predstava je najprej zaživela v Tolminu, kjer je dejansko nastala po zamisli Mateja Kavčiča, nato je v nedeljo doživela premiero v prirejeni različici na odru Kulturnega centra Lojze Bratuž, ki je tudi producent te profesionalno izvedene uprizoritve.

Igra in posnetki

Radijski intervju je tudi okvir dogajanja. Protagonistka (igralka Arna Hadžialjević) se postavi pred mikrofon in njeni odgovori na mnoga vprašanja voditeljice premorejo več nivojev. Studio je kraj dokumentarnih dejstev, ki alternirajo med pripovedjo igralke in originalnim posnetkom glasu Ljubke Šorli v omenjenih intervjujih. Na zunanjem robu studia ali izven njega pa se odpira prostor intimne izpovedi, med knjigami tudi prostor poezije, kar poleg poudarjanja dramaturške strukture bistveno razgiba predstavo.

Luči prav tako merijo težo obravnavanih tem, od prižgane svetilke do polsence. Obstajata še dva dodatna ojačevalca sporočil: glasba v živo in projekcije Sybil Calligaris, ki s podobami narave, sinjega neba in črnih oblakov, zimskih vej ali poletnih travnikov bistveno dopolnjujejo obujanje spominov z vizualnimi sugestijami, predstavo pa z virtualno dinamiko menjave scen.

Glasba je imela zelo pomembno vlogo v življenju Ljubke Šorli, od študija violine z Rodolfom Lipizerjem do orglanja in vodenja zborov, od tesnega sodelovanja z možem Lojzetom Bratužem kot avtorica tekstov za njegove skladbe do prijateljevanja z Vinkom Vodopivcem, ki je tudi napisal skladbo za njuno poroko. Zato ima glasba vidno mesto tudi v tej predstavi, za katero je Aleksander Ipavec napisal, izvedel in improviziral zvočni in glasbeni komentar. S harmoniko, ki pomenljivo prikliče zvok orgel, so se besede oprle na plesne, spevne teme s slovanskim prizvokom, med katerimi so se nebanalno prikradli cerkveni prizvoki, prepoznavni drobci (npr. Kraguljčki) ali je Bratuževa V duši nam plamen nenavadno - in gledališko učinkovito - zazvenela za solo glas a cappella. Cikel samospevov na temo štirih letnih časov pa je s petjem v živo sopranistke Rebeke Pregelj po verzih Ljubke Šorli uvajal posamezna poglavja zgodbe in različne dobe v življenju protagonistke.

Milina in trdoživost

Igralka Arna Hadžialjević je tankočutno pristopila k liku, katerega je iskala (in ujela) nenavadno kombinacijo miline in trdoživosti, nežnosti in vztrajnosti. Utelešati lik, katerega ohranjamo posnetke in pričevanja, skriva past posnemanja, igralka pa je znala ohraniti idealno mero med resničnostjo in interpretacijo, predvsem je poiskala značajske in emocijske nianse lika v tonu, ki sega od tišine do mirnega pogovora, kot tudi v rahlo ukrivljeni drži kljub mladostnemu videzu, kar vizualno govori hkrati o preizkušnjah in o njihovi premostitvi. V mimiki, minimalnih premikih, daljši ali krajši »pavzi« pred odgovorom so bila zgovorno strnjena doživetja vitalne ženske, ki je sprejela večkrat neznosne težave življenja z močjo vere in ljubezni do umetnosti.

»Čeprav je njena zgodba vezana na delikatno poglavje goriške zgodovine, je njen moralni zgled večen,« je poudarila režiserka, ki je z uprizoritvijo želela vzpostaviti neposredno komunikacijo med likom in gledalcem. Njemu protagonistka zaupa tudi najbolj kruta pričevanja, najraje pa deli, tako kot v resničnem radijskem intervjuju, sublimirane misli o poeziji, ki v njenem primeru ne sili v višine in ne cilja na spomenike, a se potaplja v srce, saj želi biti odraz globokega humanizma (tako kot njeno pedagoško poslanstvo in njen odnos do prosvetne dejavnosti, do skupnosti).

Predstava je dosegla cilj, saj dopolnjuje splošno pomanjkljivo poznanje življenja in značaja »Bratuževe žene«, prav tako odraža občudovanje do pokončnosti in notranje svetlobe protagonistke temnega poglavja goriške zgodovine. Pri realizaciji predstave so sodelovali Snežica Černic za kostume, Franco Kovic pri izdelavi scenografije, Tadej Lukman kot off glas tehnika radijskega studia, lektorica Anja Pišot in še Stefano Sacher kot statist na posnetkih.

Med publiko v dvorani centra Bratuž je sedela tudi Marija Češčut. Pohvalila je kredibilno interpretacijo igralke, ki je bila po njenem mnenju najbolj podobna resničnemu liku v najbolj sproščenih izrazih. »Ljubka Šorli je bila izredna ženska, polna humorja,« je povedala avtorica izvirnega intervjuja, ki je dodala: »Spominjam se najinih voženj do Trsta, ko mi je marsikaj zaupala o svojem življenju. Natančno se je spominjala vseh grozot, v njej pa ni bilo niti kančka sovraštva ali maščevalnosti. Bila je samostojna, odločna ženska, v določenem smislu tudi samotarka. Našla je moč v globoki veri. Na vprašanja pa je velikokrat odgovarjala s pesmimi.«