Med zimskimi radiči nedvomno kraljuje krhka in hrustljava goriška roža, ki je prav v tem času na vrhuncu svoje kakovosti. »Proizvajalci jo skušamo pridelati že za december, da lahko bogati mize med božičnimi prazniki, najboljša pa je nedvomno v mesecu januarju,« razloži članica združenja proizvajalcev goriškega radiča oz. goriške rože in goriškega »kanarina« Elisa Brumat. Danes bodo med drugim predstavili letošnjo izvedbo večerij z goriško rožo, ki jih prireja združenje Gorizia a tavola.
Za goriško rožo sta značilni nepogrešljiva živa rdeča barva listov in belo rebro. »Ponaredbe so že po zunanjem videzu različne: barva ni tako živa, rebro ni popolnoma belo, predvsem pa listi niso hrustljavi in okusni kot goriška roža,« pravi Elisa Brumat. Bistveno se najbolj znan goriški radič razlikuje tudi po nenavadnem postopku pridelave, ki je dolg in zapleten. Goriško rožo se seje že spomladi, od polovice marca naprej. Potem jo je treba čistiti in paziti, po potrebi porezati, nakar pa zadnji del zorenja poteka na zaprtem in v temi. Dolg in zapleten postopek pridelave in njena slava sta opazni tudi na končni ceni pridelka. Le-ta pa zdaleč ne odraža vsote, ki gre v žep samih proizvajalcev, čeprav imajo prav ti največ dela pri pridelavi. Včeraj so jo na goriškem pokritem trgu prodajali za 29,80 evra na kilogram, med prazniki pa je cena znašala tudi prek 30 evrov na kilogram. »Za goriško rožo je ogromnega dela,« prizna edini sovodenjski član zgoraj omenjenega združenja Albert Kovic, ki prodaja predvsem gostilnam in restavracijam.
»Letine še ni konec,« še pravi Kovic in razloži, da se bo proizvodnja nadaljevala vse do februarja. Težko je sicer govoriti o letini, saj se pridelek od proizvajalca do proizvajalca zelo razlikuje zaradi raznih dejavnikov, kot je na primer trenutek setve. »To je loterija,« pravi predsednica združenja Valentina Brumat in dodaja: »Letina ni bila najboljša. Začela se je slabo že spomladi, poletje je bilo presuho in dežji so prišli pozno, kar je zakasnilo razvoj rože. Naposled pa je le pritisnil mraz.«Bistvene so pri kakovosti rože namreč nizke temperature in slana, ki omogočijo, da postane roža lepa rdeča, obrazloži Kovic in pove, da je so beležili letos slane že sredi novembra, ampak ni bilo pravega mraza, zato je prvi pridelek ostajal zelen. Zadnji mrzli tedni pa so pripomogli k temu, da je sedanja goriška roža »taka, kot mora biti«. Da je povpraševanja po goriški roži veliko, potrjujejo tako proizvajalci kot prodajalci na goriškem pokritem trgu. »Navadno je višek prav med prazniki vse do 6. januarja, potem pa povpraševanje nekoliko upade,« ugotavlja Valentina Brumat.
Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.