Ljubezen v pismih

Društvo za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink je v sodelovanju s Fakulteto za humanistiko Univerze v Novi Gorici pripravilo elektronsko publikacijo, ki je nastala v okviru projekta Digitalizacija kulturne dediščine Primork in Notranjk. Na dogodku, poimenovanem Ljubezen v pismih, so e-publikacijo, ki vsebuje korespondenco med Francem Pericem in Felicito Koglot v ponedeljek zvečer predstavili na dvorišču Kulturnega centra Mostovna. »Gre za t.i. študentske projekte za inovativno družbeno korist, ki jih financira evropski socialni sklad. Tak tip projekta delamo že drugič in spet sodelujemo z Društvom za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink,« pojasnjuje Katja Mihurko Poniž. Cilj projekta je digitalizacija te kulturne dediščine z namenom njene ohranitve. V ta namen sta študentki Maja Orel Jakič in Lara Vončina pretipkali njuna pisma, jih uredili v dve elektronski knjigi in vstavili vsa pisma še v elektronsko zbirko. »Gre za vpogled v intimo, v življenje dekleta in fanta, nato pa žene in moža, ki sta v pismih opisovala svoje življenje, stiske. Počutili smo se kot del njunih življenj,« je povedala Maja Orel Jakič, ki je skupaj s kolegico pretipkala 90 pisem omenjenega para. Delo je bilo zahtevno, pisma so stara skoraj sto let, jezik je mestoma arhaičen in pomešan z italijanskimi izrazi, ki se uporabljajo na obmejnem območju. Rezultati projekta so dostopni na spletnem naslovu http://sipk-pisma.ung.si/, tukaj povezava. V okviru projekta je bila torej digitalizirana korespondenca med Francem Pericem iz Bilj in njegovo zaročenko ter kasnejšo ženo Felicito Koglot, ki je v tedanji Aleksandriji dvakrat po tri leta služila kruh. Takole je Felicita zapisala v enem od svojih pisem: »Oh, kako sem bila srečna nocoj, ko sem sanjala, da smo se vrnile jaz in Zorka domov in da ste nam prišli nasproti po cesti in ravno par korakov je še manjkalo, že sem mislila kako se bomo pozdravli in poljubli, pa me pokliče gospa za it k otroku. Res škoda. Upajmo, da kakor vse na svetu enkrat mine, da tako nam mine tudi ta tri leta in da če nam Bog zdravje ohrani, da včakamo tudi ono srečno svidenje. Kako si večkrat predstavljam oni srečni trenutek, ko bi se vapor približeval kraju. Ah, ne smem si misliti, ker je še dolgo, dolgo do tega cilja. Vedi, da zdaj pripoznam pregovor, da v tujini se več solzi potoči, nego vode popije. Vedi, da včasih hoče počiti srce od domotožja!« »Gre za zelo bogato dediščino. Iz te korespondence lahko razberemo, kako globoko je bilo čustvovanje teh ljudi. Kako so se znali izraziti. Pisma te aleksandrinke in njenega moža so zelo bogata z informacijami, kako so takrat živeli, pa tudi kako so se spopadali s spremenjenimi vlogami,« dodaja Katja Mihurko Poniž.Z branjem korespondence med Francem in Felicito je na dogodku sodelovala igralka in režiserka Neda Rusjan Bric, sicer vnukinja Franca in Felicite ter lastnica pisem. Uporabila jih je že v svoji predstavi o aleksandrinkah, kot vir pa so jih doslej že uporabili drugi, ki so se ukvarjali s to tematiko.