Kljub stezam ni lahko biti kolesar

Gorica je mesto po meri študenta, tudi ker se je povsod mogoče premikati s kolesom. Razdalje so kratke, vzpetin ni, skratka idealni pogoji za hitro, ekološko in poceni premikanje. Če je mesto po meri študenta, pa (še) ni po meri kolesarja, saj žal ostaja kar nekaj pomanjkljivosti glede kolesarskih stez. Treba je sicer priznati, da so se slednje v zadnjih letih razmnožile, medtem ko so bile npr. pred desetletjem prava redkost, večkrat pa si kolesar postavi vprašanje, ali je kolesarska steza taka, kot so jo začrtali, smiselna oziroma varna.

Začnimo sicer z ugotovitvijo, da je površina, namenjena kolesarjem, sorazmerno večja v severnem delu mesta – tistem, ki je bližji »soprestolnici« kulture 2025 – kot pa v južnem. K temu so seveda prispevale tudi čezmejne poti, ki Gorico povezujejo z Novo Gorico. V zadnjih mesecih pa je tudi južni del mesta, v bližini Štandreža, pridobil nekaj kolesarskih stez. Ko pa smo jih preizkusili, smo naleteli na vrsto težav, tako pri že dolgo časa obstoječih stezah kot pri novejših.

Marsikateri kolesar si raje prisluži žalitev s strani kakega avtomobilista, le da se izogne kolesarski stezi na Ulici San Michele. Marsikdo namreč raje izbere glavno cesto, na kateri ima vseskozi prednost, kot pa stezo, na kateri se mora ustavljati, ko cesto sekajo ulice Capodistria, Zara in Pola. Za nameček, takoj po prihodu v Štandrež, se kolesarska steza naenkrat konča in je treba spet na glavno cesto; pri tem je treba biti obvezno pozorni na avtomobile, ki imajo seveda prednost.

Vzporedno z Ulico San Michele imamo na Rojcah tudi Ulico Carso, kjer so pred kratkim zraven prenovljenega pločnika ob lokalu Tobacco Inn uredili stezo, ki se zaključi z nevarnim in po naši oceni za kolesa preozkim ovinkom. Na tistem mestu kolesar ne ve, ali naj stopi s kolesa in pot nadaljuje peš, saj ni jasno, če je steza še naprej namenjena kolesarjem ali le pešcem. Zagotovo ni nikakršne klančine, s pomočjo katere bi lahko kolesar nadaljeval svojo pot na glavni cesti. Kolesarska steza pa se tamle vsekakor prekine, saj je nato do konca ulice le pločnik.

Več časa so tudi trajala dela, ki so Goričanom doprinesla novo kolesarsko stezo v Ulici Aquileia. Slednja je udobna in dvosmerna ter jasno označena, postane pa problematična, ko želi kdo iz Ulice Fatebenefratelli po krožišču v Štandrež, ni pa niti jasno, kako naj se kolesar obnaša, ko po Ulici Aquileia dospe do krožišča, ki vodi do železniške postaje, kolesarska steza pa se tam tako in tako zaključi. Skratka, občutek je tisti, da manjka nek kontinuiran, logičen ter varen priključek med raznimi stezami. Ker smo z opisom »zemljepisno« prišli do Korza Italia, naj spomnimo, da glavna mestna ulica od decembra 2021 pogreša kolesarsko stezo in se še vedno ne ve, kdaj jo bo spet pridobila. To pa je že druga zgodba.

Da ne bo pod udarom le južni del Gorice, naj tudi spomnimo na stezo, ki so jo začrtali po pločniku na Drevoredu 20. septembra. Tudi tej stezi se marsikateri kolesar izogiba, saj je pločnik pretesen, na njem pa »sobivajo« kolesarji, pešci in drevesa, za nameček pa so proti koncu drevoreda na delu kolesarske steze tudi (zakonito) parkirani avtomobili. Stezo tudi vseskozi prekinjajo sekajoče ulice, kjer ob zebrastih črtah, ki označujejo prehod za pešce, niso zarisali prečkanja za kolesarje. Zavedamo se sicer, da je Gorica zgodovinsko mesto in so steze, primerljive tistim, ki so jih začrtali v modernejši Novi Gorici, utopija, nekoliko varnejša in racionalnejša ureditev pa bi bila gotovo dobrodošla.

Prispevek smo začeli z ugotovitvijo, da je Gorica mesto po meri študenta, študenti in dijaki pa se radi poslužujejo koles, da se pripeljejo do železniške postaje. Tam pa je težko najti ustrezen prostor, kje naj se parkira kolo, saj so parkirna mesta prenatrpana, tako da je večkrat kolo treba privezati na kakšnega od sicer redkoštevilnih prostih stebrov. Upati je treba, da bodo v sklopu del, s katerimi bodo obnovili območje pred železniško postajo, res poskrbeli tudi za to.