Jameljski »ironman« gre v ZDA

Marco Leghissa (letnik 1975) bo 28. in 29. oktobra nastopil na svetovnem prvenstvu Ironman 70.3 v kanjonu St. George v ameriški zvezni državi Utah; povabilo na prestižno triatlonsko preizkušnjo, ki predvideva 1,9 kilometra plavanja, 90 kilometrov kolesarjenja in 21 kilometrov teka, si je priboril po zaslugi zelo dobrega časa, ki ga je dosegel v svoji starostni skupini 45–49 na koprski tekmi 19. septembra lanskega leta.Leghissa je po rodu iz Jamelj, vendar že nekaj let živi v Gradišču, kjer mu je domača občina med letošnjo pomladjo podelila priznanje za pomemben športni dosežek, v katerega je vložil veliko prostega časa in truda. Leghissa je sicer že v otroških in najstniških letih dokazoval svoj športni talent, tudi na vaškem igrišču v Jamljah, kjer se je ure in ure podil za žogo in igral odbojko s svojimi sovaščani. Sočasno je vzljubil tudi cestno kolesarstvo, ki se mu je zatem predal z dušo in telesom. Leghissa je osnovno šolo obiskoval v rodnih Jamljah (eno leto v Dolu), nižjo srednjo šolo pa v Doberdobu. Višješolski študij je opravil na zavodu za trgovino Ivan Cankar v Gorici. Pred nekaj dnevi smo ga obiskali na njegovem domu v Gradišču, kjer živi s partnerko in kjer nam je spregovoril o svojih dosedanjih triatlonskih dosežkih in zlasti o pripravah na jesenki ameriški Ironman 70.3.

Poznali smo vas kot zelo dobrega kolesarja. Kdaj ste se posvetili triatlonu?

Pred petimi ali šestimi leti. S kolesarstvom sem se profesionalno ukvarjal do 23. leta starosti, ko sem nastopil na kolesarski dirki Giro d’Italia Under 23, ki jo je zmagal Danilo De Luca. Takrat sem dobil zaposlitev v podjetju očeta svoje nekdanje punce, zaradi česar sem se odrekel dirkanju. Po enajstih letih sva se s punco razšla, tako da sem zatem moral dobiti drugo zaposlitev. V tistem obdobju se tudi s športom nisem kaj dosti ukvarjal; kvečjemu sem se odpravil kakšno uro po Krasu z gorskim kolesom.

Kako ste zatem odkrili triatlon?

S prijateljem sva se potepala s kolesom, ko je naenkrat predlagal, naj se vpiševa na olimpijski triatlon v Gradežu. Začetno sem mu odgovoril, da ne znam plavati – v smislu, da nimam prave tehnike, ki bi mi omogočila, da bi preplaval 1500 metrsko razdaljo, ki jo predvideva olimpijski triatlon. Zaradi tega sva s prijateljem začela trenirati v goriškem bazenu, kjer sem spoznal Maura Menottija, inštruktorja plavanja in »dušo« goriškega društva Eastside triathlon. Takoj zatem so sledile prve tekme v triatlonu, medtem ko sem v glavnem za trening odtekel še nekaj polmaratonov, maratonov in gorskih tekov.