»Italija ne vlaga v bodočnost, ampak v preteklost«

Italijanska politika se v zadnjih 40 letih ni znala ali hotela soočiti z vprašanjem energetike ne s podnebno krizo. Izjema ni niti vlada Maria Draghija, v kateri smo prvič dobili ministra za energetsko tranzicijo, le da je minister Cingolani ubral povsem napačno pot, ker še ni doumel, da je treba veliko več investirati v obnovljive vire in se čimprej rešiti fosilnih. Prespektive za naprej so še bolj zaskrbljujoče: katastrofalni poletni vročini in suši sledijo uničujoče poplave, dokaz več, da posledice podnebnih sprememb niso stvar bodočih generacij ampak naš problem, tukaj in zdaj. Podnebno vprašanje bi moralo biti na prvem mestu v volilni kampanji, saj od njega odvisijo naš obstoj, zdravje, hidrogeološka varnost, energetika, kmetijstvo in druge gospodarske dejavnosti, celo migracijski tokovi. Zdi se absurdno, vendar se o tem tik pred volitvami sploh ne govori.

To je nespodbudna slika Italije, ki jo je v petek v Ronkah predstavil državni predsednik Legambiente Stefano Ciafani v pogovoru z novinarko Eliso Cozzarini. Večer je bil četrti in zadnji v uspešnem nizu na temo podnebnih sprememb, ki sta ga organizirala tržiški krožek Legambiente in kulturno-novinarsko združenje Leali delle Notizie iz Ronk.

Ciafani se ni izgonil kočljivemu vprašanju pomanjkanja plina kot posledice soočenja med Zahodom in Rusijo zaradi Ukrajine. »V tej situaciji je nujno dobiti druge dobavitelje, ki naj nadomestijo ruski plin, sicer nam bo pozimi res trda predla,« je dejal, vendar je opozoril, da gre le za kratkoročno reševanje napak iz preteklosti. Izvirni greh italijanske politike je v tem, da še naprej vse stavi na plin in druge fosilne vire in ne vlaga dovolj v že povsem zrelo tehnologijo obnovljivih virov. Plin je drag in ga je treba uvažati, sonce in veter sta brezplačna in ju imamo na pretek. Treba se je le odločiti, da vlagamo v obnovljive vire.

Spomnil je, da so naravovarstveniki na to opozarjali že pred 40 leti. »Ne ker bi bili preroki, ampak ker smo poslušali znanstvenike,« je dejal. Legambiente je še pred referendumom o odpravi jedrskih elektrarn leta 1987 zagovarjala rabo plina, vendar le za takrat potrebno kratkoročno tranzicijo do polnega razvoja obnovljivih virov. »Tehnologija fotovoltaike in izkoriščanja vetra v tistih letih še ni bila zrela za množično uporabo. Danes pa je, toda Italija zamuja, ne vlaga v bodočnost ampak v preteklost.« Drugače je v Nemčiji, kjer je vlada sprejela podnebni plan, po katerem bodo do leta 2035 vse fosilne vire električne energije nadomestili z obnovljivimi, »čeprav imajo manj sonca kot mi«.

V Italiji imamo nekatere svetle zglede. »Kot prvi smo pognali zeleno kemijo, pri Montedisonu so izumili razgradljive bioplastike, pionirska podjetja razvijajo inovativne energetske patente,« vendar nobena vlada ni podprla tega potenciala, grenko ugotavlja Ciafani. Še huje: birokracija in ignoranca postavljata absurdne ovire koriščenju obnovljivih virov. Paradoksalen je primer iz Taranta, kjer je okolje povsem iznakaženo zaradi stotih dimnikov jeklarne Ilva, rafinerije, dveh sežigalnic in drugih onesnažujočih obratov. In vendar je spomeniško varstvo kar 14 let zaviralo postavitev male vetrne elektrarne z desetimi 3-megavatnimi vetrnicami, češ da bi skazila videz okolja. »Medtem je vetrna tehnologija napredovala, danes se postavljajo 15-megavatne vetrnice. Za proizvodnjo 30 megavatov bi zadoščali dve, v Tarantu pa so jih letos predali namenu deset s 14 let staro 3-megavatno tehnologijo«.

Spomeniška varstva skoraj brez izjeme zavračajo postavljanje fotovoltaičnih celic na strehe v mestnih središčih, so stavbe polne še grših televizijskih anten, parabol in klimatizacijskih naprav. To je stvar nekulture in pomanjkanja političnih izbir. V Rimu je le en svetel zgled, vendar onkraj Tibere, v Vatikanu, kjer so streho dvorane Nervi tik ob sv. Petru prekrili s fotovoltaičnimi celicami. »Spomenik na spomeniku, ki nikakor ne kvari okolja,« je dejal Ciafani. Tehnologija danes omogoča nameščanje plavajočih vetrnih elektrarn na odprtem morju, kjer je več vetra in nobene okoljske obremenitve. »Ko bomo končno začeli vlagati v vetrne elektrarne, bomo lahko porušili dimnike termolektrarn, kakršna je v Tržiču, ki jo povrhu poganja zelo onesnažujoč premog,« je opozoril. Politika in državni aparati pa delujejo še vedno pod pritiskom velikih fosilnih koncernov. Kako si drugače razložiti, da so pri Ravenni v 4 mesecih postavili uplinjevalnik, načrt off shore vetrne elektrarne pa že 4 leta zaman čaka na dovoljenja za postavitev?

Ciafani se je dotaknil tudi vprašanja jedrske energije. Varna jedrska energija ne obstaja, je dejal. Trenutno najsodobnejša reaktorja sta dva 3+ generacije na Finskem in še nedokončan v Flamanvilleju v Franciji. Oba so gradili že 14 let, strošek je za 3 do 4 krat presegel načrtovanega, nazadnje pa ostajajo odprti vsi problemi varnosti in skladiščenja do 25.000 let radioaktivnih odpadkov. Toliko opevana 4. generacija nukleark, ki bi se napajala z lastnimi radioaktivnimi odpadki, še ne obstaja. Raziskujejo jo že 20 let in najbrž jih bo potrebnih še enkrat toliko. Zaradi tega se v svetu postopoma opušča jedrska energija. Res je, da se gradijo nekatere nove nuklearke, to pa bolj iz geostrateških kot energetkih razlogov in za pridobivanje plutona za jedrske bombe, še več starih pa so medtem zaprli.

Poslušalka ga je nazadnje izzvala še z vprašanjem, koga naj volimo prihodnjo nedeljo. »Sam sem v veliki zadregi,« je priznal Ciafani. »Gotovo nobene od strank, ki zagovarjajo jedrsko energijo,« je dejal in ocenil, da so ti programi v najboljšem primeru sad površnosti in neznanja ko že ne načrtne manipulacije. Med ostalimi bo preveril resnost predlogov za podnebje in energetiko, četudi pogreša politično silo, ki bi po zgledu nemških Zelenih o tem imela celovit, jasen in pragmatičen program.