Gergoletov Mož brez krivde napolnil dvorano

Kaj več si lahko želi filmski režiser kot prestižno festivalsko nagrado in nabito polno kinodvorano? To dvoje je predsinoči doletelo Ivana Gergoleta, režiserja filma Mož brez krivde, ki se ni mogel udeležiti premiere v Tržiču, ker je prav takrat v Bariju prejemal nagrado za najboljšo režijo na mednarodnem festivalu Bifest. V do kraja zasedeni največji Kinemaxovi dvorani so si gledalci ogledali njegov celovečerni prvenec, ki se dogaja v Tržiču in bližnji okolici, od Gorice do Devina in tržaškega Krasa, v središču pripovedi pa je drama umiranja zaradi azbesta. To temo je Gergolet obravnaval že v kratkometražcu Prah (Polvere) iz leta 2009, iz katerega je razvil projekt celovečernega filma, ki je nastal v koprodukciji Italije, Slovenije in Hrvaške in je zdaj začel svojo pot v kinodvoranah, potem ko so ga že novembra predstavili na filmskem festivalu v Tallinu.

Film pripoveduje pretresljivo zgodbo o posledicah azbesta, zahrbtnega morilca delavcev v tržiški ladjedelnici in drugih obratih, kjer se je nekoč brez vsakega zadržka uporabljala ta rakotvorna snov. Njena uporaba je že dolgo let prepovedana, ljudje pa še vedno umirajo in še bodo, saj najbrž še nismo dosegli vrhunca smrtnosti, kot je v pozdravnem nagovoru spomnila tržiška županja Anna Maria Cisint.

Že prvi kadri filma, posneti v avli Nerea Battella goriškega sodišča, so turobni in nam z onirično podobo zaprašenih žrtev in obtoženca, ki je vedel za škodljivost azbesta, a se zaradi dobička ni odpovedal njegovi uporabi in je nazadnje kljub temu oproščen, načnejo vprašanje nekaznovane krivde. Odtod se začne zgodba Angele (Valentina Carnelutti), ki ji je azbest odnesel moža. Prav tako umira mož njene prijateljice Elene, zatem še sama Elena, ki je smrtonosna vlakna vdihovala ob pranju moževih delovnih oblačil. Splet okoliščin privede Angelo kot negovalko na dom Francesca Goriana (Branko Završan), gradbenega podjetnika, ki je z rabo azbesta zakrivil smrt obeh mož in prijateljice, pa ga je medtem možganska kap delno ohromila in priklenila na voziček. Tu se Angeli ponudi priložnost za obračun s človekom, ki ga ima za morilca sebi najbližjih. Razpleta ne bomo razkrivali, lahko pa povemo, da se med protagonistoma razvije z močnimi čustvi nabito soočanje, pri čemer Gergolet s prodorno občutljivostjo in psihološko analizo secira odnos žrtev-krvnik, željo po maščevanju pa tudi protislovja v čustvih, ko si ta dva vsak po svoje tragična lika zreta iz oči v oči.

Ob zreli, spretni, globoko občutljivi režiji pri tem izstopata igralska podviga obeh protagonistov. Valentina Carnelutti je skoraj stalno pred kamero, Branko Završan pa je prispeval igralsko mojstrovino, ko brez besed in z omejeno možnostjo tako telesne kot obrazne mimike spričo delne ohromljenosti prepričljivo prenaša na gledalca turbulentno notranje čustveno doživljanje.

Predvajanje je presunilo gledalce. Film te ne pusti ravnodušnega, v gledalcu izzove globoke emocije in razmišljanje ne le o družbeni razsežnosti azbesta ampak tudi o človeških dramah, posledicah izkoriščevalske sle po dobičku. O tem so v pogovoru z novinarko Evo Ciuk spregovorili igralki Valentina Carnelutti in Rossana Mortara, glavni producent (Transmedia) Igor Prinčič, scenograf Anton Špacapan, avtor glasbe Luca Ciut in avtor koralnih skladb Patrick Quaggiato. Slednje so v slovenščini, kot se slovenščina občasno pojavlja v dialogih v trenutkih najglobljih čustvenih izpovedi, medtem ko je večji del dialogov v bizjaškem narečju.