Gardiscja, Gradisca, Gradišče stičišče narodov in jezikov

Gardiscja, Gradisca d’Isonzo, Gradišče ob Soči je naslov knjige, ki je izšla lani pri založbi Chiandetti in ki sta jo štiriročno napisala Gianni Marizza in Maurizio Puntin. Zanimiva in obsežna publikacija (skoraj 500 strani) bralca seznanja z imensko podobo mesteca, ki je že kakih tisoč let tesno povezano z zgodovino in prisotnostjo Slovencev na skrajnem zahodu narodnostnega ozemlja in v stičišču z romanskim (furlanskim) svetom pa tudi staroselci, na kar pravzaprav opozarja že ime. Krajev z imenom Gradišče je na celotnem Slovenskem in v sosednjih pokrajinah preko dvajset. Pogostna so tudi na Balkanskem polotoku in severno in severovzhodno od slovenskih dežel (dežela Gradiščanska v Avstriji), na obrobju panonske ravnine. Sicer je ime Gradišče (star. Gradiška) prisotno v zgodovinskem spominu in zavesti. Goriško-Gradiščanska dežela je bila v avstrijskih časih ime upravne enote. Prva omemba imena je iz začetka 12. stoletja (Gradischa, 1120). Zanimiva je ugotovitev, da se ime v teku stoletij ni veliko spremenilo. Gradišče, v nemščini najpogosteje Gradisch, je pomembno tudi z vidika novejše cerkvene zgodovine. Za krajše obdobje je mesto bilo tudi sedež škofije.

Zagraj, Zdravščine, Bruma ...

Knjiga, ki jo lahko opišemo kot zbornik o Gradišču v najširšem pomenu besede največ pozornosti namenja predstavitvi in razglabljanju o imenih, ki so in še zaznamujejo sicer prostorsko zelo omejen prostor na desnem bregu Soče. To so poleg imena mesteca, ki je bilo zasnovano kot strateška točka obrambe pred turškimi vpadi in dolgo obdano z obzidjem, imena sosednjih krajev, kot so Zagraj, Zdravščine, Bruma (danes že del mesta).