Človek dialoga, ki se ne sprijazni s porazom

»Kakšni želimo biti čez 10 ali 20 let? Želimo ostati jokava manjšina ali želimo biti protagonisti tega prostora? To je bistveno vprašanje za skupnost, kakršna je naša. Imamo elemente, da stvari izboljšamo in postanemo pomemben člen te zgodbe,« je prepričan Rudi Pavšič, nekdanji predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze in protagonist sobotnega srečanja na dvorišču goriškega Kulturnega doma, kjer so predstavili njegovo knjigo spominov Izbral sem srednjo pot. Ob Pavšiču in Marjanu Žiberni, ki je knjigo napisal, je k odmevnosti večera pripomogla navzočnost Milana Kučana, prvega predsednika Republike Slovenije, in senatorke Tatjane Rojc: oba sta prispevala svoje poglede o osebnih in družbeno-političnih dogodkih, ki jih knjiga opisuje, ter skupaj z drugimi Pavšičevimi sodelavci obogatila biografijo.

Tudi med publiko ni manjkalo pomembnih gostov. Navzoča sta bila nekdanja ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu, Gorazd Žmavc in Peter Jožef Česnik, nekdanja parlamentarca v rimskem parlamentu, Miloš Budin in Tamara Blažina, nekdanja generalna konzulka v Trstu Jadranka Šturm-Kocjan ter predsednika SKGZ in SSO, Ksenija Dobrila in Walter Bandelj. Za uvodni pozdrav je poskrbel predsednik doma, Igor Komel, o nastanku knjige pa je spregovoril Ace Mermolja, predsednik ZTT, ki je knjigo izdala. Pisec Marjan Žiberna je dejal, da ni imel težkega dela, saj je Pavšič dober in prijeten sogovorec.

Tatjana Rojc je bila »počaščena«, da jo je Pavšič tako kot nekatere druge ljudi, ki so z njim »tvorili našo polpreteklo zgodovino«, povabil k sodelovanju. Zaustavila se je pri posameznih poglavjih in dejala, da se v marsičem tudi sama prepoznava. Omenila je Pavšičevo navezanost na Benečijo, spomine na družino, ironijo in postopek sprejemanja zaščitnega zakona, »ki še danes ni povsem udejanjen«.

Milan Kučan je najprej ugotavljal, da je bila med sobotnim dogodkom na dvorišču Kulturnega doma in sredino proslavo ob dnevu državnosti v Ljubljani bistvena razlika. »Čeprav bi morala biti po svojem konceptu ta slovesnost najbolj ljudska doslej, na njej ljudstva ni bilo,« je začel Kučan in izrazil grenkobo, ker je bil »v sredo zvečer center Ljubljane, ki ograje ni poznala od konca 2. svetovne vojne, ograjen«.

Kučan je nadaljeval z oceno o Pavšičevi knjigi, ki ga je »očarala« in jo po njegovem mnenju slovenska narodna skupnost v Italiji potrebuje. »Potrebuje jo sicer tudi Slovenija. Prišel bo čas, ko se bo zavedala svoje odgovornosti do slovenske narodne skupnosti v Italiji, v Avstriji in na Madžarskem, in takrat bo ta knjiga dobra opora, da se bo ta odgovornost materializirala,« je dejal Kučan. O knjigi je nekdanji predsednik RS povedal, da Pavšiča razkriva v treh dimenzijah: novinarski, politični in športni. »Če bi Rudi živel v Sloveniji, bi bil velik slovenski politik,« je ocenil Kučan in o prijatelju kot športniku dejal, »da je človek, ki se ne sprijazni s porazom«. »Hotel je zmagati v projektih, v katere se je podal,« je poudaril.

Pavšič je izrazil željo, da bi slovenska narodna skupnost znala gledati naprej. »Treba je imeti strategijo,« je dejal in spregovoril o svojih treh družinah - ob starših je izpostavil Dijaški dom in SKGZ - ter o tem, da je pri reševanju težav vedno iskal dialog. »Dialog je zahtevna zadeva, a menim, da je edina pot,« je ocenil Pavšič.