Aleksandrinstvo prvič z moške strani

Doslej je bilo vprašanje aleksandrinstva v prvi polovici 20. stoletja v več objavah obdelano le z ženske strani, s poudarkom na ženskah, ki so se odpravile v Egipt, kjer so bile deležne eksotičnosti tujega sveta in svetovljanstva. Zdaj pa smo dobili monografijo, ki na skoraj 600 straneh aleksandrinstvu prvič postavlja ogledalo z moške strani. Zasnovala in uredila jo je prof. ddr. Marija Stanonik, literarna zgodovinarka in etnologinja, ki je bila tudi gostja muzejskega večera na valentinov torek v Gradu Kromberk.

Monografija prof. ddr. Marije Stanonik aleksandrinstvu prvič postavlja ogledalo z moške strani – na podlagi pisem skrajno osamljenega moža Ivana Vetriha, ki je po odhodu žene Angele v Egipt ostal doma v Batujah s komaj eno- ali dveletno hčerko na domačiji, ki so mu jo kljub njegovim skrajnim prizadevanjem prodali na dražbi, da se je moral izseliti iz nje. Oddaljeni ženi Angeli, katere bližine si želita njegovo telo in duša, si vsaj enkrat na teden daje duška z izmenjavo novic in čustev v pismih, ki so za tokratno analizo prvovrsten in izviren vir za zgodovinopisje, sociologijo, etnologijo, teologijo, jezikoslovje, literarno vedo, ne nazadnje odlična podlaga za roman v pismih. Zaradi enkratnega vira so v knjigi objavljeni tudi skeni originalnih pisem (faksimile) in njihov diplomatičen prepis, da bi bil tako dostopen za jezikoslovne študije, predvsem za raziskave enega od slovenskih primorskih narečij v času fašizma, v 30. letih 20. stoletja. »Posebnost študije je prav v tem, da preučuje pisma in dopisovanje med možem in ženo, med katerimi je večina pisem napisanih s strani moža, kar je bila do sedaj zapostavljena raziskovalna tematika,« je o knjigi zapisala doc. dr. Urška Lampe. »Skozi pisma se razkriva v ”od spodaj” zamišljena družbena, kulturna in materialna zgodovina na Goriškem v 30. letih 20. stoletja,« pa beremo v recenziji dr. Urške Strle.

Nastavki za dodatne študije so dani v spremnih študijah monografije k objavljenemu viru. Ivan Bresciani, vnuk, ki se avtorja ohranjenih pisem še spominja, na kratko opiše njegovo družino, ko se mu je žena končno le vrnila iz Egipta, in njegovo smrt. Svoje spomine predstavita tudi vnuka Francesco Bertolini in David Bresciani. Sledijo znanstveni članki, razvrščeni po konceptu od daljnega k bližnjemu: zgodovinar dr. Aleksej Kalc podaja zgodovinski kontekst o aleksandrinstvu na splošno in posebej na Goriškem, etnologinja Marjeta Malešič, ki je pisma transkribirala, na splošno oriše problematiko aleksandrink iz Vipavske doline in mestoma vključi vanjo dopisovanje Ivana Vetriha z ženo v Egiptu. Jezikoslovka prof. dr. Danila Zuljan Kumar je obdelala narečje iz okolja, od koder so ohranjena pisma (Batuje, Črniče), slovenistka Urška Pirjevec pa se ji pridružuje z analizo spominskih pripovedi ene od aleksandrink, kar omogoča izjemno soočenje z novoodkritim virom. Tega pa je natančno razčlenila z več vidikov urednica in (so)avtorica akademikinja prof. ddr. Marija Stanonik. Kot priznava, je v preteklosti spremljala pojav aleksandrinstva skozi književna dela o tej tematiki, med katerimi še posebej izpostavlja Grenko morje Marjana Tomšiča, sama pa je imela veliko srečo, da so ji v roke prišla pisma Ivana Vetriha, ki so ji bila v veliko pomoč pri nastajanju monografije Ljubezen na daljavo: Moževa pisma ženi aleksandrinki v Egipt.

»Skozi pisma Ivana Vetriha ženi Angeli spremljamo prefinjen način njegovega pisanja, kjer izpričuje, kako ženo fizično in duševno pogreša. Tak način moškega pisanja pisem je izjemno redek, zato verjamem, da bo knjiga bralcem približala fenomen aleksandrinstva z drugačne perspektive, kot smo jo spoznavali doslej. Zato sem tudi vztrajala, da se v knjigi objavijo faksimile originalnih pisem,« pojasnjuje Marija Stanonik. Kot dodaja, je Vetrihov način pisanja pisem ženi izredno poglobljen, hkrati pa ponuja vsestranski pogled na fenomen aleksandrinstva, tako s čustvene plati kot v luči socialno-ekonomskih razmer tedanjega časa. Tako med drugim izvemo, da sta se zakonca odločala o tem, ali naj gre mož Ivan za kruhom v Ameriko ali naj ona odide v Egipt. Odločila sta se, da družino zapusti žena in mati Angela, saj se bo ona zagotovo vrnila, njen odhod pa je je pred težko preizkušnjo pahnil moža in očeta Ivana, saj so njuno domačijo nato prodali na dražbi, za nameček pa je zatem umrla še Angelina mati, ki je Ivanu pomagala vzgajati hčerko. »Da je zdržal, se je zatekel v cerkev, k Jezusu, da je dobil vero. Ko se je žena iz Egipta vendarle vrnila, sta si gospodarsko hitro opomogla in se preselila v Gorico, kjer je Ivan Vetrih postal ugleden gospod,« pravi prof. ddr. Marija Stanonik. Lahko bi torej rekli, da gre za eno redkih zgodb s »srečnim« koncem, saj so bile usode aleksandrink po vrnitvi iz Egipta večkrat občutno bolj tragične.

Torkovega večera v Goriškem muzeju so se udeležili tudi potomci oziroma sorodniki aleksandrink iz družine Vetrih-Ipavec, ki so z obiskovalci dogodka tudi delili svoje spomine in zgodbe. Knjiga, ki je izšla pri ZRS Koper in jo je uredila Alenka Obid, naj bi v prihodnje obiskala še nekaj krajev v Vipavski dolini, kjer je bil fenomen aleksandrinstva najbolj prisoten, gostili pa jo bodo tudi v Gorici.