Za Sulčiča je bil Primorski dnevnik vez z domovino

Viktor Sulčič ni bil samo arhitekt, ki je zapisan v zgodovini Buenos Airesa in Argentine na sploh, temveč tudi slikar, pesnik in pisatelj. Bil je politično osveščena osebnost, ki je vseskozi ohranjala in gojila vezi tako z rojstnim Križem, kot s širšim primorskim ter takratnim jugoslovanskim okoljem. Javnost v glavnem pozna njegove izjemne poklicne dosežke, kot so tržnica Abasto v Buenos Airesu, nogometni stadion Bombonera in cerkev Srca Jezusovega, manj znano pa je Sulčičevo politično, kulturno in dobrodelno udejstvovanje.

Da je leta 1895 v Križu rojeni Sulčič (umrl je v Argentini star 78 let) ni bil ne samo arhitekt priča bogato dokumentarno gradivo iz njegove zapuščine, ki jo je Irene Mislej, dolgoletna ravnateljica ajdovske Pilonove galerije, poklonila v hrambo Odseku za zgodovino in etnografijo Narodne in študijske knjižnice. Zapuščino so predstavili na tržaškem sedežu NŠK in prejšnji teden še v Sulčičevi rojstni vasi. V Domu Alberta Sirka, ki je bil Sulčičev prijatelj, je bila predstavitev zelo dobro obiskana in doživeta. Obogatil jo je raziskovalec Aleksej Kalc, ki je zgodovinsko uokviril obdobje Sulčičeve selitve v Argentino.

Sulčič je vseskozi spremljal dogajanja v domačem okolju, pri čemer mu je zelo pomagal tudi Primorski dnevnik, ki ga je redno prebiral, čeprav z zamudo. Med edinim obiskom v Križu leta 1956 se je med drugim večkrat srečal z našim fotografom Mariom Magajno, ki ga je portretiral in njegovo fotografijo večkrat razstavljal.