Vojaške predmete zbira od otroštva

Srečko Rože se je nad zbirateljstvom navdušil že v otroštvu, ko je v rodnih Krepljah pri Dutovljah z dedom Viktorjem na vaškem smetišču našel star bajonet in vojaško čutaro. Prvo večjo zbirko mu je jugoslovanska milica zasegla leta 1983, to pa ga ni ustavilo, nasprotno. Ko je odslužil vojaščino, se je še bolj vneto lotil zbiranja vojaških predmetov in orožja: zbirka je rasla in rasla ter leta 1994 svoj dom dobila v utrdbi Tabor v Lokvi.

Trideset let kasneje se gospod Rože z ženo Ireno ponaša z eno največjih zbirk vojaških predmetov na svetu, odlikovanja za svoje delo je prejel vsepovsod, od vzhoda do zahoda, od lokalne politike do Cerkve. Pred dvema tednoma je proslavil tri desetletja delovanja muzeja, v katerem je razstavljen le slab odstotek celotne Rožetove zbirke vojaških predmetov.

Če zgornji del stolpa gosti stalno razstavo o prvi svetovni vojni, medvojnem obdobju, drugi svetovni vojni ter življenju na avstrijskem dvoru, pa se v pritličnih prostorih utrdbe Tabor razstave vsaki dve leti zamenjujejo. Še slabo leto dni bo tam na ogled razstava Sežanski okraj in zahodna meja (1945-1954), ki obiskovalca popelje v čas po drugi svetovni vojni, ko so si v teh krajih oblast delili Anglo-Američani in Jugoslovani.

Številu unikatnih eksponatov, ki jih Rože obiskovalcem razkazuje na svojih stalnih razstavah o prvi in drugi svetovni vojni, kar ni videti konca. Med temi je na primer italijanski mitraljez Sia (na svetu so ohranjeni le štirje primerki). Pa osebni predmeti in medalje za hrabrost Gabrieleja D’Annunzia, ki je s svojimi legionarji okupiral Reko. Omembe vreden je tudi kombinezon za novorojenčka, s katerimi so nameravali Angleži med drugo svetovno vojno malčke ščititi pred domnevnimi napadi s strupenimi plini.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku