»V taborišču mi je zaradi nehumanih razmer slabo«

V deželi čevapov (tako je ime njenemu blogu) deluje tudi Silvia Maraone iz nevladne organizacije Inštitut za mir, razvoj in inovacijo Acli. O svojem delu z migranti je 45-letna Milančanka spregovorila na torkovi okrogli mizi na temo balkanske poti, ki jo je organiziral spletni medij Città nuova, na njej pa je sodeloval tudi predsednik tržaškega konzorcija ICS Gianfranco Schiavone.Maraonejeva je na Balkanu prisotna vse od leta 1997. Takrat se je v Bosno in Hercegovino odpravila, da bi lokalni populaciji pomagala, da se po konfliktu pobere na noge in si zgradi svetlejšo prihodnost.

Kakšna je bila povojna Bosna in Hercegovina?

Bilo je grozno. Državo je pravkar prerešetala krvava vojna, napetost je bila izredno visoka. Vse je bilo porušeno, ogromno civilistov je ostalo brez strehe nad glavo. Takoj smo si zavihali rokave in se s kolegi najprej lotili postavitve bolnišnic, obnove hiš ter gradnje cest do bolj odročnih krajev, ki so bili odrezani od sveta, na kar smo se posvetili družbenemu in gospodarskemu vidiku povojnega prerojenja.

Kako pa je prišlo do zasuka z begunci, s katerimi se danes ukvarjate?

Pomladi leta 2018 se je t. i balkanska pot, ki se je rodila kot pot za tihotapljenje mamil in orožja iz bližnjega vzhoda v Evropo, preusmerila skozi Bosno in Hercegovino ter kanton Una Sana, saj je Srbija nepredušno zaprla svoje meje. V zatočišču za družine Sedra smo tako ustanovili Social cafe, kjer z migranti in njihovimi otroci prirejamo zabavne ter poučne aktivnosti, strežemo tudi toplo pijačo, ki je v mrzlih mesecih še kako dobrodošla. V kamp Lipa pa smo do nedavno dostavljali les za kurjavo in druge osnovne potrebščine. Poleg tega rdeči križ oskrbujemo z denarjem ali hrano, ki jo ta razdeli migrantom.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.