»V obdobju negotovosti je treba razmišljati o alternativnih rešitvah«

Kot strela z jasnega. Tako je v petek popoldne prispela novica, da predsednik tržaške in tržiške pristaniške uprave Zeno D’Agostino predčasno zapušča svoje mesto, in sicer s 1. junijem namesto decembra letos. Presenečenje je bilo v uredništvu Primorskega dnevnika toliko večje, ker je dan prej, le nekaj ur, preden bi svojo odločitev uradno sporočil ministrstvu za infrastrukturo, D’Agostino v veliki dvorani pristaniške uprave v Lloydovem stolpu z nami mirno pokramljal o rdečemorski krizi ter o pristaniških dinamikah v Trstu in širšem svetu. Zaupne informacije pač ni mogel nikomur prišepniti, preden bi z njo seznanil Rim.

Svoje odločitve tudi po objavi novice ni želel podrobneje utemeljiti, navedel je le družinske razloge, drugi pa zgolj ugibajo. V pristanišče resnici na ljubo to ne prinaša prevelikih pretresov, saj bi D’Agostino konec tega leta po dveh mandatih in devetih letih vsekakor moral predati krmilo nekomu drugemu. Se bo pa postopek iskanja naslednika nekoliko pospešil.

Menedžer iz Verone, ki ostaja predsednik Združenja evropskih morskih pristanišč (Espo), se s tem ne bo ukvarjal. Z njim smo obravnavali vprašanje prometa skozi in mimo Rdečega morja, nove povezave med Trstom in severno Afriko, naložbe v pristanišču ter tudi temo tovarne Wärtsilä v Boljuncu.

Kriza v Rdečem morju zadnje mesece negativno vpliva na promet v Jadranu in v vsem vzhodnem Sredozemlju. Za koliko se je zmanjšalo število kontejnerjev v Trstu?

Tu sta dve vrsti upada. Januarski je posledica tega, da ladje z Daljnega vzhoda približno dva tedna sploh niso prihajale, kar je skupno povzročilo 22-odstotni upad kontejnerskega prometa. Medtem so ladjarji povečali število razpoložljivih ladij, da bi ob daljši plovbi okoli Afrike ohranili enako frekvenco, kar je pozitivno. Danes imamo spet to vsakotedensko storitev.

Februarski upad ni tako hud, pri letni primerjavi gre sicer spomniti, da se je pristanišče lanskega februarja nekaj dni ustavilo, ker se je v njem žal pripetila smrtna nesreča. Februarja letos se raven »gateway prometa« - to so stranke, ki preko Trsta pošiljajo blago v Avstrijo, Nemčijo, na Madžarsko - ni spremenila, se je pa zmanjšal pretovor med ladjami. Kar je tudi logično: zabojnik iz Azije, ki bi moral priti v Trst in od tod nadaljevati pot do Benetk ali drugih pristanišč, potuje skozi Gibraltar denimo v Gioio Tauro in od tod do cilja. To ni promet, ki bi ustvarjal kako posebno dodano vrednost, a je temeljnega pomena za pristaniško delo, saj zahteva pretovarjanje več dni dela. Trenutno je povpraševanje po delavcih v naši pristaniški agenciji manjše, kar nas skrbi, saj smo bili do tega vedno posebno občutljivi.

Raste pa promet tovornjakov na ro-ro trajektih, kar je dobro.

Ali se bojite, da se bodo težave s Sueškim prekopom zavlekle in da bo Trst dolgoročno izgubil del prometa?

Strah vedno obstaja, najbolj pa se bojim pomanjkanja močnih političnih dejanj v odnosu do velikih ladjarjev. Njim je ta šok omogočil, da so znatno podražili storitve in torej zaslužili. Po mojem mnenju ni dovolj domnevati, da se bo zadeva ob koncu te krize oziroma ob zagotovitvi varne plovbe po Rdečem morju sama vrnila v stare tire. Morda bo res tako, vendar pa je tudi mogoče, da bodo nekateri ladjarji poiskali izgovor, da se ne bi vrnili nazaj in bi torej ohranili visoke cene.

V nekaj letih so pomorsko trgovino in podjetja presenetili pandemija covida, vojna v Ukrajini in kriza v Rdečem morju. Vi poudarjate, da je nujno diverzificirati.

S tem izrazom označujem le našo usmeritev, od drugih nič ne zahtevam. Od industrije pa pričakujem spremembe pri upravljanju z logistiko. Danes smo v zgodovinskem obdobju, ki ne bo trajalo mesece, ampak vsaj deset let in v katerem nič ne bo predvidljivo. Iz dokaj statičnega sveta smo prešli v fazo pretresov. V pristanišču moramo pri tem skrbeti za veliko stvari, vključno z ohranitvijo ravni zaposlovanja. Podjetja pa morajo obvezno razmišljati o tem, kako se spopasti s to negotovostjo. Če tega ne delajo, naj se ne pritožujejo nad drugimi.

Celoten intervju preberite v nedeljski številki Primorskega dnevnika