V kanduali spijo med kupi smeti

Daulatha ne more spati, če ne jemlje uspaval. Odkar so ga v Nemčiji v zaporu polnili s psihiatričnimi zdravili, je od njih odvisen. Tablete mu pomagajo, da ponoči vsaj nekaj ur zatisne oči na svojem ležišču v silosu, kamor je prispel pred dvema mesecema. Z njim smo se srečali na trgu pred železniško postajo, pokazal nam je dokument kvesture, ki mu dovoljuje začasno prebivati v Italiji.

»Že dva meseca čakam, da se sprosti ležišče v kakem sprejemnem centru na Tržaškem,« je potožil Afganistanec, ki so mu pri 17 letih talibani ubili očeta. V tem času mora, tako kot okoli 200 drugih migrantov, noči preživljati na golih tleh ali v improviziranih bivakih iz železnih palic in rjuh. Da, preživljati. Življenje v silosu je ena sama borba za preživetje: če med umazanijo in mišmi ne stakneš garij in drugih bolezni, te ponoči okradejo.

»Kanduala, kanduala, five star hotel,« se je v ponedeljek na Trgu Libertà šalil Pakistanec Abas. Razumel je, da smo namenjeni v opuščeno stavbo ob železniški postaji, Tržačani ji pravijo silos. Očitno je v šali poskušal odmisliti strašne življenjske pogoje, ki vladajo v kanduali, opuščeni, umazani in zatohli opečnati pošasti, kjer migrante med kupi smeti čez dan strašijo kače, ponoči pa grizejo podgane in stenice. V stavbo smo ob mraku vstopili v spremstvu skupinice migrantov, vodil nas je Pakistanec Ali, prava dobričina, ki že sedem let živi in dela v Trstu. Da bi prišli pod opečnate oboke, smo se morali prebijati skozi grmičevje in kupe odpadkov: čevlji, oblačila, igrače in gmote medicinske metalizirane folije, ki fante brani pred mrazom ali vročino.

Več v jutrišnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.