»Razumeti moraš, katero zgodbo nosi človek v sebi«

Bogati beri knjig Slovencev v Italiji se je pridružila še ena. Na Sotočju je naslov nove knjige novinarke Novega glasa Katje Ferletič, ki jo bodo predstavili jutri, 19. decembra, ob 20. uri v Kulturnem domu Jožefa Češčuta. Pogovor z avtorico bo vodila Alenka Florenin, ki je napisala spremno besedo. Knjiga je nastala na pobudo Kulturnega društva Sovodnje, ki bo prihodnje leto praznovalo že 80. obletnico svoje ponovne ustanovitve. Gre za skupek zgodb posameznikov in družin iz Sovodenj, ki pa ustvarijo pravcato sliko življenja na vasi v širšem goriškem prostoru.

Kdaj je prišlo do zamisli za knjigo in kje ste našli čas za pisanje?

Že med pandemijo je z mano stopil v stik predsednik KD Sovodnje, nato sva se srečala z odborniki. A takrat še nismo imeli jasnih pojmov o strukturi, začeli smo razmišljati in prišli do zaključka, da bi bilo najboljše, da bi intervjuvala starejše občane in na tem potem zgradila zgodbe. S tem sem se ukvarjala po službi, med vikendi, ko so tudi intervjuvanci imeli čas in voljo me sprejeti. Knjigo sem dokončala letos poleti, zdaj pa je končno napočil čas za njeno predstavitev.

Za pisanjem stoji dolg proces raziskovanja ...

To je bil dolg proces, ker sem v glavnem intervjuvala starejše osebe, kar zahteva tudi veliko mero potrpežljivosti in časa. Navadno je šlo eno popoldne samo za prvi intervju, včasih se je zgodilo, da sem morala potem intervju dopolnjevati z dodatnimi informacijami. Raziskovali smo tudi po osebnih arhivih, kjer je prišlo na dan res veliko gradiva, tako da je knjiga bogata s fotografijami. Ko intervjuvaš starejšo osebo, se včasih zgodi, da jo moraš privesti do zgodbe, počasi in z empatijo razumeti, kaj je osebi pri srcu in katero zgodbo nosi v sebi. Če bi se osredotočila samo na pridelke in kmečka pravila, bi bila ta praktično ista pri vseh kmečkih družinah, vsi so pridelovali. V resnici pa sem iskala prav te drobce, biserčke, tako da je vsako poglavje drugačno. Knjiga je bogata tudi s spomini na ljubljene osebe in dogodke, ki so posebno zaznamovali življenje intervjuvanca.

Kako je sestavljena knjiga?

Sestavlja jo 18 poglavij. Vsako je posvečeno eni od teh večjih kmečkih družin oz. mogoče tudi samo enemu članu. Ne gre pa smo za kmečke družine, nekaj poglavij je posvečenih tudi osebnostim, ki so na različne načine oblikovale zgodovino vasi. Eno poglavje je posvečeno vaškemu biku, kateremu so vsi kmetje gnali svoje krave, da jih je oplodil - temu kraju so potem rekli »kažin v vasi«. Eno poglavje je tudi bolj osebne narave, saj je posvečeno noni mojega moža. V svoji prvi knjigi sem dve poglavji posvetila svojim nonam, tokrat pa noni svojega moža: tema vloge ženske v življenju na vasi od patriarhata do prvih zametkov emancipacije predstavlja torej neko rdečo nit v mojem pisanju. Knjiga Na Sotočju pa zaobjema obdobje od prve svetovne vojne do časa, ko so bili še zadnji kmetje v vasi, se pravi do 70. oz. 80. let prejšnjega stoletja. Nekatere zgodbe se dotikajo tudi življenja med vojno in tega, kako so bili Sovodenjci vezani na slovensko besedo in so skušali tudi v najhujših časih, ko smo Slovenci najbolj trpeli pod fašističnim jarmom, obdržati živo slovensko besedo, navade, običaje.

Je knjiga zanimiva tudi za bralce, ki niso iz Sovodenj?

Vsaka od teh zgodb ima drugačne odtenke. Nekatere obravnavajo ljubezen med možem in ženo, druge spoštovanje otrok do staršev, predvsem do očeta. Na koncu daje knjiga ne samo sliko življenja v Sovodnjah, ampak na Goriškem nasploh, življenja na vasi, kakršno je bilo nekoč. Jaz na primer nisem iz Sovodenj, do poroke sem živela na Poljanah. Življenje je bilo tako tudi tam in verjamem, da tudi v drugih vaseh na Goriškem, zato je branje zanimivo tako za starejše osebe iz vasi, ki se še spominjajo na te čase, kot tudi za mlajše generacije, ki lahko spoznajo nekaj sebe tudi skozi te zgodbe.

Več v jutrišnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.