Največkrat ji je mogoče prisluhniti na zaslonih televizijskega kanala La7, njene prispevke pa lahko beremo tudi v italijanskih in mednarodnih dnevnikih. Redno se oglaša v oddajah Propaganda Live in Piazzapulita, pa tudi na mrežah državne televizije Rai, kjer s svojim umirjenim glasom, jasnim pogledom in veliko občutljivostjo ponuja zgodbe iz vojnih žarišč. Zgodbe preprostih ljudi in narodov, zgodbe o smrti, pa seveda tiste o upanju. Freelance novinarka Francesca Mannocchi je danes brez dvoma ena najboljših italijanskih vojnih dopisnic. Poročala je iz Libije, Iraka, Tunizije, Libanona, Sirije in Egipta. V zadnjih letih jo je dogajanje vodilo v Ukrajino in Palestino, kjer je nastala reportaža o otrocih iz mesta Hebron, ki sobivajo z nasiljem izraelskih naseljencev, ki zasedajo palestinska ozemlja na Zahodnem bregu. Zanjo bo danes v gledališču Miela na festivalu novinarske nagrade Luchetta tudi nagrajena.
V sredo ste se vrnili iz Palestine. Kakšni občutki vas spremljajo?V zadnjih letih se mi dogaja, da me v vojnih kontekstih prevzema močan občutek frustracije in nemoči. Morda so družbena omrežja ali hiter tempo življenja v nas vsilili površnost presoje. Pred konfliktom na Bližnjem vzhodu še nisem izrekla stavka, »če tega kraja ne vidiš, ga ne moreš razumeti«, tudi v Afganistanu, Iraku, Libiji ali Ukrajini ne. Če ne vidiš te bolečine, tega trpljenja, če ne vidiš tega ozemlja in ponižanj, jih resnično ne moreš razumeti. Naša naloga je ta, da vsem, ki nas berejo ali nam sledijo, omogočimo, da stopijo v te kraje, kamor bi drugače ne mogli. V tem vojnem spopadu pa se mi zdi, kakor da se soočamo z nesposobnostjo, delno morda nepripravljenostjo zares razumeti, o čem govorimo.
Kaj ste tokrat pustili za seboj?Med tokratnim bivanjem sem se osredotočila na pripovedovanje zgodbe o predstavnikih sionistične skrajne desnice. S tega vidika je bilo potovanje zelo naporno. Gre za ljudi, ki jih tudi pred vklopljeno kamero ni sram izjaviti, da si želijo, da bi na območju Gaze vsi umrli, vključno z otroki. Bolj kot to, da bi kaj tam pustila, sem kvečjemu s seboj prinesla občutek odgovornosti, da zaupam zgodbo o notranjem razdoru izraelske družbe, ki se vse bolj širi. Pomembno pa je bilo, da sem bila tam ravno v dneh Trumpove izvolitve in poznejšega imenovanja sodelavcev, ki bodo krojili diplomatske odnose. Veliko upanja v rešitev, v neko morebitno sobivanje med obema narodoma, ni.