Tržaški Slovenci v očeh ameriške ljubiteljice Krasa

Spodbuditi dialog. Elizabeth Griffin je prepričana »spodbujevalka« izmenjave mnenj in spoznavanja drugih, tistih, s katerimi sobivaš v svojem okolju. Zato je s svojo razpoznavno neposrednostjo odgovorila na vprašanje, zakaj si je tako prizadevala, da bi njene misli in vtisi o življenju na Tržaškem, v njenem konkretnem primeru na Krasu, napisani v angleščini, izšli v slovenski knjižni izdaji. Tako je pri založbi Mladika izšla lična knjiga Moj kraški pristan. Predstavitve v Bambičevi galeriji Sklada Mitja Čuk se je udeležilo lepo število ljudi v dokaz, da se je Elizabeth, Američanka, ki se je s svojim italijanskim možem Maurom preselila na Kras, v svojem novem življenjskem okolju dodobra udomačila. In si pridobila širok krog prijateljev.

Zgodba o zanimivem pričevanju-izpričevanju se je začela pred nekaj leti, ko jo je Laila Wadia povabila, da napiše prispevek za knjigo Trieste – Uno sguardo intimverso (Trst – Intimno-protislovni pogled). V tej publikaciji, ki so jo predstavili na lanskem Bookfestu, je skupina tujih ustvarjalk, ki živijo v Trstu, spregovorila o svojem odnosu do mesta in obratno, o tem, kako jih je Trst sprejel ali odbil. Elizabeth Griffin je (v angleščini) pisala predvsem o Krasu in njenem stiku s Slovenci. To je takoj (upravičeno) vzbudilo zanimanje v okviru slovenske manjšine in odlomki iz zapisa, ki so se nanašali na »slovensko tematiko«, so v slovenskem prevodu – Elizabeth Griffin prevaja Breda Biščak – izšli v reviji Sodobnost. In že takrat je založba Mladika, zanjo Nadia Roncelli, napovedala, da bo prišla tudi knjiga.

In je prišla: kot je na predstavitvi povedala Nadia Roncelli, je do izdaje prišlo z zamudo, ker je »Elizabeth zelo zahtevna«. Želela je, da bi bila publikacija do potankosti dodelana. Res je knjiga tudi z estetskega vidika lepa, tiskana na kvalitetnem papirju, kot je opozorila Breda Biščak, opremljena z ilustracijami Alfreda Furlanija in s portretoma Giorgia Godine na zavihkih, za prelom in grafično oblikovanje je poskrbel Matej Susič. Besedilu avtorice, razdeljenem v 10 poglavij, sta dodana zanimivi uvodna beseda Franca Vecchieta in spremna beseda Mojce Petaros. Vsi, ki so sodelovali pri realizaciji knjižne izdaje, so se udeležili predstavitve, ki je bila zato večglasna. Omeniti je treba še pianistko Jeleno Ilić Veljak, ki je poskrbela za glasbene utrinke ter Viko Škerlavaj in Dano Glavina, ki sta prebrali nekaj odlomkov iz knjige.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.