»Tržaška rahla kaotičnost mi je domača«

Sai Manohar Ramachandran je iz Hyderabada, v državi Telangana v Indiji. V Trst je prispel januarja lani, da bi na univerzi nastopil v vlogi postdoktorskega raziskovalca. Podpisal je pogodbo za leto dni, vendar se že neuradno pogovarja o možnosti podaljšanja pogodbe.

Iz Indije v Italijo do Trsta: predstavljam si, da je ta premik zaznamoval tudi velik kulturni šok.

Nikakor. V Trstu se počutim kot doma. Pravzaprav sem pred selitvijo bral o kaotičnosti prometa v mestu in ob prihodu presenečeno ugotovil, da promet, za moje standarde, teče gladko in urejeno. Vseeno pa mi je ta rahla kaotičnost domača.

Kaj je, poleg prometa, še tisto kar vam v Trstu pričara občutek domačnosti?

V Indiji si ljudje radi vzamejo čas za skodelico čaja, tu si ljudje radi privoščijo skodelico kave. Opazil sem, da so Italijani, tako kot tudi mi Indijci, izjemno družabni in zelo glasni v komunikaciji. Poleg tega smo oboji izjemno strastni glede hrane in ponosni na svojo kuhinjo. Hrana je v obeh kulturah izjemno pomembna. Mislim, da nam je skupna tudi gostoljubnost. Indijci so do tujcev izjemno prijazni. Nič nenavadnega ni, če Indijci tujce povabijo na kosilo na svoj dom ali celo na poroko. V Indiji imamo izraz Athithi devo bhava, kar pomeni, da je gost bog.

Omenili ste pomen hrane. So v Trstu indijske restavracije?

Pred prihodom v Trst sem preživel devet let v Ameriki. Tam je bilo veliko indijskih restavracij in trgovin. Ob selitvi v Trst se mi je družina ponudila, da mi pošlje paket tipičnih indijskih začimb, pa sem jih zavrnil, misleč, da bo tudi v Trstu moč najti indijske trgovine in restavracije. Motil sem se. V mestu sta dve indijski restavraciji in azijski supermarket, kjer dobim šestdeset do sedemdeset odstotkov sestavin, ki jih potrebujem. Veliko in rad, namreč, kuham doma.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.