Smisel in bistvo upora v mrkih časih, ko je bil fašizem na višku svoje moči in si je bilo kakor v najbolj temni noči težko sploh domišljati, da bo še kdaj sploh posijala luč. Pisatelj Dušan Jelinčič je na svoja ramena prevzel dediščino očeta Zorka,enega izmed glavnih ustanoviteljev in voditeljev protifašistične podtalne organizacije TIGR in skušal literarno obarvano podati psihološke odtenke uporniške dejavnosti primorskih rodoljubov. Danes so mu v Peterlinovi dvorani v Trstu izročili nagrado za literarni natečaj, ki sta ga založba Mladika in Slovenska prosveta razpisali ob stoletnici požiga Narodnega doma in devetdesetletnici ustrelitve bazoviških junakov za roman ali povest na temo življenja primorskih Slovencev pod fašističnim preganjanjem med obema vojnama.
Jelinčičevo avtobiografsko delo Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca s podnaslovom Kratki roman o uporu, peklu in vstajenju je pometlo s konkurenco drugih šestih avtorjev. Ti so sicer izbrali zanimive teme, kot so denimo delovanje primorskih Slovencev v Prekmurju ali usoda Ivana Rudolfa – je dejal predsednik Slovenske prosvete Marij Maver: »Nobeden izmed njih, ki so bili z razliko od Jelinčiča vsi iz matične Slovenije, pa ni dosegel primerljive literarne kakovosti.« Strokovno komisijo so ob Maverju sestavljali še urednica Nadia Roncelli ter zunanja člana, pisatelja Evelina Umek in Jože Horvat.
Kaj jih je najbolj prepričalo? »Pravzaprav gre za resno analizo upora, kakor so ga včasih z nasiljem (likvidacijo, požigi), a v največjem delu s kulturnimi akcijami (v šolah in kulturnih društvih itn.) izvajali Primorci. Sicer je to osebna izpoved človeka, ki je poznal, včasih snoval in pogosto sodeloval pri akcijah proti fašističnemu terorju, v zvezi s katerim pa pravi, da se je od nasilnih distanciral,« je v utemeljitvi pojasnila Nadia Roncelli. Zapisi se predstavljajo skozi avtobiografsko prizmo, kakor da bi Zorko Jelinčič med jetništvom sam napisal roman o svojem življenju.
Več v jutrišnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.