Težka in zahtevna dediščina ustaškega taborišča Jasenovac

Ustaško taborišče Jasenovac, ki v splošnem pojmovanju velja za enega izmed najgrozljivejših nasploh, ostaja še danes težko in zelo boleče poglavje. Če je to v Jugoslaviji v glavnem veljalo za simbol krutosti nacifašistov in njihovih kolaborantov, po razpadu te predstavlja nenehen vir ideoloških sporov in očitkov med Srbijo in Hrvaško. Prerekanj ne manjka niti znotraj slednje same. Predstavniki antifašističnih in drugih gibanj so hrvaškim oblastem večkrat očitale obujanje ustaške ideologije oziroma njeno ignoriranje.

V Italiji pa ostaja zahtevna dediščina hrvaškega fašizma večini še skoraj povsem neznana. Predstavitev knjige Jasenovac e altri lager (Jasenovac in druga taborišča) tržaškega prevajalca in ustanovitelja založbe Beit Piera Budinicha, ki je v ponedeljek potekala v kavarni San Marco, pa dokazuje, da tema kljub vsem naštetemu ali ravno zaradi tega vzbuja veliko zanimanje. Prisluhnilo ji je res številno občinstvo, udeleženci pa so še po zaključku postavljali celo vrsto vprašanj in skušali priti zadevi dno dna.

Edino, ki ni bilo pod nacisti

udinich je v delu, ki je izšlo pri založbi Asterios, skušal italijanskim bralcem približati delovanje taborišča Jasenovac ter pojasniti zakaj, je bilo njegovo obravnavanje tako težavno. Obilico podatkov je na večeru drugače podal tudi Livio Isaak Sirovich, ki se iz osebnega zanimanja posveča raziskovanju polpretekle zgodovine in se je pogovarjal z avtorjem. Poudaril je, da je šlo za edino koncentracijsko taborišče v Evropi, ki ni bilo pod nacistično upravo, čeprav je delovalo po njenem vzoru.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.