Sanje so v pomoč, vendar sanjajmo trezno

Ne obupajte. Sobivati z notranjim nemirom, ki ga ustvarja soočanje z novim koronavirusom, ni enostavno, vendar je mogoče. To nam je potrdil tudi psiholog in psihoterapevt Iztok Spetič, ki je obenem tudi odbornik Deželne poklicne zbornice psihologov Furlanije - Julijske krajine in prostovoljec neprofitnega združenja Psicologi per i popoli. To v sklopu civilne zaščite v primeru naravnih katastrof, hujših nesreč in podobnih izrednih težkih razmer priskoči na pomoč prebivalcem v stiski. Poleg tega pa je naš tokratni sogovornik že na začetku uvedbe izrednih ukrepov proti širjenju bolezni covid-19 v slovenščino prevedel informativni bilten za obvladovanje strahu in panike italijanskega Državnega sveta poklicne zbornice psihologov.

Doma smo že dober mesec dni, v samoizolaciji bomo verjetno ostali še vsaj tri tedne. Jeza, žalost, obup, občutek nemoči ... Čustev in občutkov, ki jim ljudje po navadi pripisujejo negativen predznak, je še pa še. Kakšen je najpogostejši odziv posameznikov?

V prvi fazi sta bila prisotna predvsem strah in panika. Sedaj, ko smo se na razmere kolikor toliko navadili, pa najbolj prevladuje ravno občutek nemoči. Nekatere nemoč sili v jezo ali obup. Drugi pa lahko vse to doživljajo kot izziv. Položaj skušajo izkoristiti na tak način, da se počutijo manj nemočni v situaciji, v kateri navsezadnje smo to vsi, saj o dogajanju ne odločamo mi. Nevrolog in psihiater ter utemeljitelj logoterapije Viktor Frankl je na primer hudo izkušnjo preživelega koncentracijskemu taborišču Auschwitz predelal tako, da je skušal dobiti smisel v splošni nemoči.

Pri svojih pacientih, s katerimi delo nadaljujemo na daljavo, opažam, da je bil ta mesec zelo produktiven. Na površje prihajajo različni obrambni mehanizmi posameznika oziroma karakteristične poteze značaja in torej lahko bolje in učinkoviteje delaš na sebi.

Pravite torej, da ni mogoče govoriti o splošnem porastu depresije in drugih oblik duševne stiske?

Pred nedavnim sem začel s projektom na višji šoli na Goriškem, v okviru katerega vodim skupinske pogovore z dijaki. Večina najstnikov in mlajših odreagira na pozitiven način. Za tiste, ki živijo v težjih pogojih, je situacija seveda hujša. V drugi fazi tako imenovanega ponovnega odpiranja se bo naše življenje nedvomno spremenilo z vsemi posledicami, ki to prinaša. Psihološka pomoč bo še bolj nujna. Kot poklicna zbornica psihologov smo se takoj aktivirali: od priprave priročnikov, do namenskih telefonskih številk in pogovorov.

V informativnem biltenu svarite, da je podcenjevanje problema neučinkovito in vodi v neustrezno ravnanje. Isto pa velja tudi za precenjevanje problema. Kako lahko v razmerah, na katere ni bil nihče navajen, sploh dosežemo pravo ravnotežje?

Predvsem je pomembno se dobro informirati in slediti zanesljivim virom. Poglavitno je obenem dobro razumeti besedilo uredb in si razčistiti morebitne dvome. Občutek nemoči zavlada, ko dogajanju ne pripisujemo nobenega smisla. Tega lahko omilimo, ko razumemo, da določila niso neutemeljena in zasledujejo točno določen cilj.

V priročniku lahko še beremo, da smo ljudje zaskrbljeni nad našo ranljivostjo in tisto naših dragih, ki jih skušamo obvarovati. Obsedeno iskanje ranljivosti pa je lahko škodljivo. Kako si lahko sploh uspešno priznamo lastno krhkost in z njo sobivamo?

Ob vsakodnevnem poslušanju števila okuženih in žrtev nekako prebijamo tisti tabu, ki je v naši kulturi postala smrt. Ko doumemo, da smo vsi v bistvu ranljivi, nas lahko to v prvem trenutku zbega. Na to nismo več navajeni. Situacija nas je nekako predramila iz iluzije, v kateri smo živeli. Da se zavarujemo, pa se moramo soočiti z lastno ranljivostjo in se obnašati odgovorno do sebe in drugih. To je tudi priložnost, da lahko ponovno začutimo pomen nekaterih vrednot in preprostega dejstva, da smo zdravi. Večkrat to jemljemo kot nekaj samoumevnega.

Samoizolacija zna biti res trd oreh. Starejša ženska se je na primer v Gradežu v enem dnevu enajstkrat odpravila v trgovino, druga gospa pa se je v Trstu štiri ure peljala v mestnem avtobusu. Kako bi odgovorili nekomu, ki vam reče: »Pomagaj mi, če bom še en dan ostal doma, bom ponorel«?

Najprej bi ga vprašal, naj mi obrazloži, kaj točno čuti. Ko nas preplavijo negativne misli in se počutimo, da nismo svobodni, to vpliva na naš način razmišljanja. Splača pa se zadevo obrniti. To stanje ne bo neskončno, imelo bo en konec in se že bližamo vsaj določeni omilitvi ukrepov. Bolj bi morali uživati ob sreči, ker smo zdravi in so to tudi naši bližnji. Vsi je nimajo.

Zakaj tako težko doživljamo osamljenost?

V zadnjih dvajsetih letih je bil naš tempo življenja zelo hiter. Stalno smo imeli na razpolago najrazličnejše načine, da smo lahko bežali od stika s samim sabo. Dolgčas ali samota pa sta lahko konec koncev izziv. Dolgčas ima posebno funkcijo, ker se iz njega lahko izkopljemo le z ustvarjalnostjo. Veliko terapevtskih pristopov je osnovanih ravno na predpostavki, da se moramo trenutek ustaviti in pogledati vase. Zdaj smo v to primorani. Logično vse tisto, kar lahko občutimo in vidimo ni vedno najlepše. Lahko pa spoznamo nekatere aspekte naše osebnosti in čutenja, ki so lahko tudi lepi in zdravi.

Predsednica Evropske komisije Ursula von Der Leyen je državljanom svetovala, naj z rezervacijo poletnih počitnic še počakajo. Kako moramo v času tako velike negotovosti ravnati z načrtovanjem svoje prihodnosti?

Zlasti v razmerah, v katerih veljajo točno določena stroga pravila, moramo biti mi tisti, ki se prilagodimo situaciji in biti bolj prožni. Več kot toliko ne moremo predvidevati, kaj se bo zgodilo čez mesec ali dva. Lahko se miselno pripravimo, da bo dopust drugačen od tistega, ki smo ga pričakovali in to je treba pač sprejeti. Večja prožnost pa nam omogoča, da razmislimo o alternativnih oblikah dopusta in počitka. Nedvomno ne bomo mogli potovati v daljne kraje, skušamo pa lahko izkoristiti vse to, kar se bo dalo. Lahko sanjamo, to nam je lahko tudi v pomoč. To pa počenjajmo trezno.