Prijava
Sergij Pahor (ARHIV)
Dark Theme
Visoki jubilej bo obhajal v krogu družine in prijateljev, aktiven pa je še vedno. Sergij Pahor obhaja danes 90 let in ostaja po naravi optimist, čeprav je glede na realno stanje pesimist, je povedal v pogovoru ob kavi na svoji domačiji v Repnu. Beseda je nanesla zlasti na jubilantovo obdobje javnega in kulturnega delovanja na čelu Sveta slovenskih organizacij (SSO) in Društva slovenskih izobražencev (DSI), pri čemer je današnji slavljenec povedal marsikaj zanimivega, tudi o stricu komunistu, ki je postal žrtev Stalinovih čistk.
Javnost vas pozna najbolj po predsedovanju SSO in DSI. Kaj je bolj privlačno: voditi krovno organizacijo ali kulturne večere oziroma Drago?
Društvo je bilo tisto, pri katerem sem bil največ časa zadolžen za organizacijo naših ponedeljkovih večerov, ki so postali neke vrste stalnica v tržaškem kulturnem življenju v središču mesta. To je namreč še edina redna prireditev, ki se v središču mesta ponavlja v času in letih. To je bilo zame seveda zanimivo, obenem tudi obremenjujoče, ker je bilo treba, da se vsak ponedeljek nekaj zgodi. Potem je bila tu še Draga, ki je bila še najbolj mikavna in najbolj zahtevna, ker je bila vendarle vseslovenska manifestacija, ki je močno odmevala v slovenski javnosti.
Z Rudijem Pavšičem sta dolga leta predstavljala skoraj neločljiv binom in simbol sodelovanja krovnih organizacij SSO in SKGZ. Kako ste doživljali tisti čas? Verjetno je bil dodaten izziv sodelovati z nekom, ki je bil na drugi strani. Kakšen odnos sta vzpostavila?
Moram reči, da z Rudijem Pavšičem nisva veliko polemizirala, veliko pa sva sodelovala. Bil je to čas, ko smo se potegovali, da dosežemo tisto, kar nam je bilo potem dano, se pravi zaščitni zakon. Razpravljali smo na vseh ravneh, potovali smo v Rim in Ljubljano, obiskovali predsednike republike, ministre, imeli stike z njimi. Vedno sva delala v dvoje, reči moram, da je bilo takratno sodelovanje prvo ne izrazito polemično med organizacijama. S Pavšičem in z menoj se je napetost med SSO in SKGZ zmanjšala, ker sva znala, kaj lahko dosežemo in sva se omejevala na tisto, kar je možno. Pri skupnih zahtevah do italijanske države in matice pa sva se lotevala vedno skupaj, kar je bilo skupnega, je bilo naše delo. V tem smislu sva se močno zbližala tudi osebno in tako je bilo lahko.
Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.
