Raziskuje ozadje umora, a brez misli na maščevanje

»Če nekomu rečete ‘odpuščeno ti je’, odpade kakršnakoli misel na maščevanje,« je prav ob koncu skoraj tri ure trajajočega ponedeljkovega večera v Društvu slovenskih izobražencev (DSI) dejal Peter Hribar, nečak Rada Hribarja, ki je bil januarja 1944 kruto umorjen z ženo Ksenijo.

Zgodba enega najbolj uspešnih slovenskih industrialcev ter njegove žene je vsaj od izida romana Draga Jančarja To noč sem jo videl leta 2010 širše znana, čeprav ne docela pojasnjena. Največje vprašanje ostaja, zakaj so ju pripadniki partizanske varnostno-obveščevalne službe odpeljali iz grada Strmol, kjer sta živela, in se nato brutalno znesli nad njima. Ob tej veliki neznanki, ki jo sicer Peter Hribar že dolga leta prizadevno odmotava, se sčasoma pojavljajo tudi drugi neraziskani fragmenti iz življenja zakoncev.

Zanimanje tako vzbuja tudi zgodba njunega klavirja, ki sta ga imela v stanovanju v središču Ljubljane, o čemer je v začetku letošnjega leta v režiji Mihe Vipotnika nastal dokumentarni film Pošvedrani klavir. Dokumentarec, ki je prejel vesno za izvirno glasbo ter nagrado Društva slovenskih filmskih publicistov in publicistk, so v ponedeljek predvajali v DSI, ogledu pa je sledil pogovor med Ivom Jevnikarjem in Petrom Hribarjem.

Ostanke dveh zakoncev, ki naj bi po več virih pomagala partizanom, so izkopali leta 2015 v gozdu nad Mačami pri Preddvoru in jih nato pokopali v družinsko grobnico. Ob tem se je takratni predsednik Slovenije Borut Pahor družini Hribar v imenu države opravičil. Peter Hribar likvidacijo strica in tete pripisuje ideološki indoktrinaciji in primitivizmu, pri čemer je zlasti slednji kriv, da sta v Jugoslaviji vse do konca osemdesetih let vladala strah in teror. Takratnega vzdušja se Slovenci v Sloveniji sicer niso povsem otresli, je ocenil Hribar, ki je dosegel tudi sodno rehabilitacijo Rada in Ksenije ter opravičilo države za poboj desetih članov družine Hudnik.