Proti uporabi lisic leta 1992 tudi Severna liga

»Če nekdo pride na kvesturo, ker je osumljen, da je kradel, streljal, ropal, bi moral tja priti vklenjen, ne da bi se zato razvila debata o pravicah ubogega zločinca,« je v ponedeljek na stopnicah pred tržaško kvesturo ocenil Matteo Salvini ob izteku svojega obiska s poklonom ustreljenima policistoma. Vodja Lige se je očitno obregnil ob zakon, ki prepoveduje »rabo lisic« oziroma »javno razkazovanje osumljencev v lisicah«. Pozabil pa je, da so pobudo za prvo razpravo o »pravicah ubogih zločincev« dali prav politični predstavniki, potem ko so se nekateri od njih oziroma nekateri njihovi prijatelji čez noč znašli v vlogi »zločincev«.

Bilo je leta 1992. Preiskava čiste roke je sredi februarja s prvimi aretacijami zamajala iztekajočo se tako imenovano prvo republiko. Poldrugi mesec kasneje – 30. aprila – je bil v parlament vložen zakonski predlog, po katerem naj bi omejili uporabo lisic pri prevozu (v izvirniku »traduzioni«) osumljencev na kvesture, sedeže karabinjerjev, na sodišča, v zapore. Predlog ni bil sad odločitve Amatove vlade, sicer bi zadostoval vladni odlok, ki bi ga nato parlament potrdil in prelil v zakon, temveč takratnih parlamentarcev. Ni bil iznesen iz kakih širših »humanitarnih razlogov« zaradi zaščite človekovega dostojanstva, sicer bi pomislili nanj že sredi osemdesetih let, potem ko so lisice onečastile televizijskega voditelja Enza Tortoro, za katerega se je naposled izkazalo, da je bil povsem nedolžen. Ne, tisti predlog je bil na vrat na nos izdelan tako rekoč ... za lastno uporabo. Da ne bi lisice iznakazile rokavov belih poštirkanih srajc politikov, podjetnikov in drugih vpletenih v afere o podkupninah, ki so začele majati italijanski politični in gospodarski svet.

Pot zakonskih predlogov je navadno dolga. Traja tudi po več let, kot dokazuje nam dobro znani zaščitni zakon, ki je bil izglasovan tik pred iztekom zakonodajne dobe. S predlogom o omejitvi rabe lisic je bilo drugače. Stekel je po parlamentarnih komisijah v poslanski zbornici in v senatu kot nekakšen zakonski Usain Bolt. Poletni premor ni bil ovira, v začetku septembra mu je ena od komisij za institucionalna vprašanja že dala svojo popotnico. Dober mesec kasneje še druga. Konsenz je bil popoln. Severna liga, ki je takrat štela 50 poslancev in 25 senatorjev, mu ni nasprotovala. Tako je lahko jeseni že priromal v razpravo v obe zbornici in bil 12. decembra 1992 tudi dokončno odobren s številko 492. Na božično vigilijo je bil objavljen v Uradnem listu, 8. januarja je začel veljati. Dva dni po svetih treh kraljih so dobili italijanski politiki (tisti, ki so trepetali zaradi preiskave čiste roke, seveda) svoje ... zakonsko darilce. Z njimi pa tudi vsi drugi, navadni zlikovci in nepridipravi.