Primorski padalci naj se vrnejo med svoje drage

»Ob pripovedovanju in branju zgodb primorskih padalcev odkriješ, da je šlo res za izjemne ljudi: lahko bi mirne duše ostali v ujetništvu ali v jugoslovanskem kraljevem gardnem bataljonu v Egiptu oziroma Palestini in tam mirno dočakali konec vojne, a so se javili za drzne naloge.« Tako je v svojem slavnostnem nagovoru na včerajšnji proslavi v spomin na primorske padalce v Škrbini dejal novinar Ivan Žerjal. O tragični usodi nekaterih padalcev je sam izvedel tudi zaradi domače zgodbe, saj v družini še danes ne vedo, kaj točno se je zgodilo z njegovim stricem Josipom (Pepijem) Dolencem, ki se po obisku Ljubljane leta 1945 ni nikoli več vrnil domov.

Na včerajšnji slovesnosti je pozdravil župan Občine Komen Erik Modic, ki je poudaril nelahko, za nekatere tudi tragično usodo primorskih padalcev. Ta je bila dolgo zamolčana, a resnice, je dejal, ni mogoče potlačiti.

Veleposlanica Združenega kraljestva Tiffany Sadler je v svojem govoru, ki ga je izpeljala v celoti v slovenščini, izpostavila, kako so se padalci borili za svobodo, pri osvetljevanju njihove zgodbe in usode pa je posebej poudarila doprinos danes že pokojnega novinarja Johna Earla in nekdanjega britanskega veleposlanika v Sloveniji Davida Andrewja Lloyda, ki je bil tudi prisoten na včerajšnji slovesnosti.

Opozorila je tudi, da se letos obhaja trideseta obletnica navezave diplomatskih odnosov med Slovenijo in Združenim kraljestvom ter dodala, da je zgodovina vezi med ljudmi obeh držav bistveno daljša. Danes Slovenija in Velika Britanija sodelujeta pri pomoči Ukrajini in ganljivo je, da se danes, kot so se nekoč primorski padalci, na tisoče Ukrajincev uri v Veliki Britaniji, da bi osvobodili svojo državo, je dejala veleposlanica.

Ljudem, kot so bili primorski padalci, so na Zahodu v desetletjih po drugi svetovni vojni posvečali knjige in filme, na Vzhodu, kamor sta se prištevali tudi Slovenija in Jugoslavija, pa so nekateri padli kot partizani, nekatere so ubili četniki, večina pa jih je bila predmet sumničenja, je v svojem nagovoru poudaril Ivan Žerjal, saj so jih imeli za britanske špijone, postavili so jih pod nadzor, jih zasliševali, preganjali, »Svojci pa s(m)o ostali v trajni negotovosti glede usode svojih dragih, ne vedoč, ali so živi ali ne, niti, kje so morebiti njihovi grobovi,« je dejal Žerjal, ki je prepričan, da je prišel čas, ko bi se moralo to razkriti in bi se lahko pokojniki vrnili med svoje drage, v družinske grobove.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.