Premostiti travme v perspektivi nekega razvoja

Slovensko-italijanska obmejna identiteta je še danes po padcu fizičnih mej kar zapletena stvar. Hočeš ali nočeš namreč dedujemo vzorce, ki si jih nismo sami izbrali in jih prenaša družinski voz, ki je v tem prostoru kar natrpan. Tako je na ponedeljkovem dobro obiskanem večeru Društva slovenskih izobražencev v Peterlinovi dvorani med drugim izpostavil filozof in esejist Jernej Šček, ki je obmejna trenja in nesporazume prejšnjega stoletja skušal zakrpati s knjigo Kavarna Italija, ki je pred nedavnim izšla pri Založništvu tržaškega tiska.

Gre za 26 intervjujev z italijanskimi predstavniki različnih družbenih in kulturnih področij, ki jih je od avgusta 2020 objavljal v Sobotni prilogi časopisa Delo. Večer je predstavljal priložnost za poglobitev z edinim slovenskim intervjuvancem med njimi, tržaškim psihiatrom in psihoanalitikom Pavlom Fondo, ki je doživljal evropske konflikte ne le teoretsko, temveč na lastni koži, osebno in poklicno v tako razbeljenem družbeno-političnem epicentru, kot je bil Trst 20. stoletja.

Katere so zanke strpnega sobivanja? Šček je poudaril, da se večkrat radi ponašamo, da smo mostovi med dvema svetovoma, pogosto pa smo prvi, ki se vedemo čisto nasprotno in dvigujemo zidove. Zgodovinski, družinski spomin je lahko precej omejujoč in obremenjujoč, če ga nismo sposobni ozavestiti in stopiti korak čez oziroma stran od njega, je pojasnil. Le v tem primeru se lahko namreč ta zanj prelevi v plodno energijo. Kolektivna zgodovina in njena predelava se torej začne takrat, ko smo zmožni stopiti čez sebe in se pogledati z očmi drugega, je razložil.

Seveda ne gre za enostavno potezo. Fonda je poudaril, da velike travme, kot so vojne, ne pogojujejo le tistih, ki so bili osebno prizadeti, temveč tudi vse ostale, vse člane skupnosti, ki je bila poškodovana ali uničena. S časom pa jih je nujno treba predelati in premostiti v perspektivi nekega razvoja, ker brez tega ni življenja, je povedal.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.