»Prednikom se moramo zahvaliti za dragocen zaklad«

Novica, da je Unesco vpisal suhozidno gradnjo v seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva, je zarisala marsikateri nasmeh na številnih obrazih. Med njimi je Vojko Ražem, doma iz Bazovice, ki se že dobro desetletje posveča obnavljanju in ovrednotenju tega našega kraškega kamnitega bogastva.

Kako bi strnili dragocenost kraške suhozidne gradnje?

Vsa zasluga gre našim prednikom, ki so začeli postavljati suhe zidove, hiške in sorodne objekte. Kamenje so morali izruvati iz zemlje, še posebno težko delo je bilo predvsem zaradi lastnosti terena na bregu pod Kontovelom in Križem. Večje oziroma težje kamne so potrebovali kot osnovo, na katere so nato postavljali manjše. Najpogosteje je bil zid visok do enega metra ali metra in 20 centimetrov. Dobi pa se tudi višje. V Bazovici imamo na primer približno dvesto let star Drečkov zid (Zagovje), ki je prava mojstrovina, v višino meri tri metre. Drevesa, ki so začela rasti v njegovi bližini, so se od njega »odstranila«, saj je izredno stabilen. Niti burja ga ni uničila.

V seznamu Unesca so vpisani suhozidni objekti iz osmih evropskih držav. Katere razlike je opaziti med posameznimi območji?

Teh je več in so kar opazne. V Sloveniji so precej podobni našim, že v Istri pa je kamen različen. Slednjega se namreč uspe lažje obdelati z različnim orodjem. Dovolj je pomisliti na tipične istrske kažune. Kraški kamen pa ni tak: kakršnega dobiš v naravi, takega moraš zložiti v plasti zidu in medsebojno čimbolje povezati.