Dramatična zgodovina Narodnega doma

Zgodovina Narodnega doma v Ulici Filzi je zgodba slovenske prisotnosti, vztrajnosti in ambicije. Dogajanje v njem med odprtjem leta 1904 in skvadrističnim požigom 13. julija leta 1920 je bil dokaz simbioze med gospodarskim in kulturnim razvojem skupnosti. Skupnosti, ki je obenem gradila svojo identiteto in se hkrati odpirala drugim.

Letošnjo svečanost ob 104. obletnici požiga takratnega srca tržaškega slovenstva sta pretekli četrtek sooblikovali Fundacija Narodni dom, ki ima v lasti poslopje v Ulici Filzi in bo kmalu postala še lastnica Narodnega doma pri Sv. Ivanu, ter Društvo Slovensko gledališče. Slednje je ustanovni član Slovenskega stalnega gledališča, letos spomladi so ga po obdobju stagnacije spet oživili. Predsedniško mesto je prevzela dolgoletna bibliotekarka v Narodni in študijski knjižnici Ksenija Majovski, podpredsedniško pa Bogomila Kravos.

Prav slednja, sicer slavistka in teatrologinja, ki se je v več monografijah in spisih ukvarjala z zgodovino slovenskega gledališča v Trstu, je poskrbela za glavno programsko točko na četrtkovi proslavi. Publiki je namreč spregovorila o gledališkem pomenu Narodnega doma med predavanjem z naslovom Narodni dom in prvo tržaško poklicno gledališče.

V Narodnem domu je dolgo delovalo Dramatično društvo, ki je nastalo kot izraz vseslovanske prisotnosti v Trstu. Predvsem pa je bilo izraz želje po gospodarskem in kulturnem razvoju, po principu dobrodelnosti oziroma mecenstva. Tržaška hranilnica je s svojimi uspešnimi posli vračala skupnosti in se zavzemala za razvoj svoje skupnosti. Nenazadnje z Narodnim domom in s tamkajšnjimi dejavnostmi.

Dramatično društvo, ki je bilo iz mnogih vidikov preveč uspešno za veliko dvorano Narodnega doma, je bilo obenem tudi prvo tržaško poklicno gledališče. Zaradi njegovega uspeha je bil že v letih po izgradnji Narodnega doma govor o postavitvi pravcatega gledališča nasproti srca tržaškega slovanstva in slovenstva, kjer je bila naposled zgrajena palača Arrigoni.

Bogomila Kravos je večkrat poudarila odprtost gledaliških dejavnosti v Narodnem domu. Omenila je izredno naporno produkcijo opere Madama Butterfly, za katero se je takratni intendant odločil po izredno napeti kampanji na tržaških občinskih volitvah. Nje se je torej lotil prav zato, ker je z opero italijanskega avtorja v slovenskem gledališču tja hotel privabiti člane drugih skupnosti, ki živijo v Trstu. Naposled pa založba, ki je imela avtorske pravice, ni dala dovoljenja za izvedbo te opere.

Glede odprtosti velja omeniti tudi premiero gledališča v Narodnem domu. 14. decembra 1904 so upravitelji doma od mestnih oblasti tik pred zdajci prejeli dovoljenje za uporabo gledališke dvorane: 15., 16. in na posebno željo še 19. decembra se je na novem odru tako lahko izkazal ruski zbor Nadježda - Nadine Slavjanska. Danes bi ga verjetno imenovali folklorna skupina, saj so nastopajoči v tradicionalnih staroruskih oblačilih igrali na več balalajk, prepevali pa narodne, pravoslavno cerkvene in operne zborovske pesmi. Prva predstava v novem Narodnem domu je bila torej ruska folklorna skupina, za katero se je pred vhodom zbralo na stotine ljudi. Dvorana ni bila dovolj velika, da bi imeli vsi prostor v njej.

Vse pravljice pa se morajo nekdaj končati, epilog Narodnega doma poznamo. Po požigu se je slovenska profesionalna dramatična dejavnost nadaljevala pri Sv. Jakobu, v dvorani na Trgu sv. Jakoba, kjer je potem domoval kino Ideale. O tamkajšnji dejavnosti je Kravos sicer dejala, da »je bila, kar je bila». Dokler se je dalo, pa so vztrajali.

»Težko mi je slaviti požig, raje se spominjam odprtja in proizvodnje neprecenljivega bogastva.« To je bila zaključna misel Bogomile Kravos v četrtek zvečer. Trst je za časa fašizma izgubil odprtost in evropsko dušo, je še pristavila. In svoje prvo poklicno gledališče, ki je odprtost smatralo kot poslanstvo.