»Pred prihodom v Italijo so me svarili, naj pazim nase«

V Trst je pred enajstimi dnevi prispel Abbas Muhammad Farooq, tridesetletni Pakistanec, profesor kemije, ki je ob prihodu takoj razumel, da je politično stanje v Italiji trenutno nenaklonjeno beguncem. Kljub temu pa je srečal velikodušne posameznike. Svoje življenjske zgodbe ni hotel posredovati in niti boleče izkušnje na balkanski poti. »Bojim se, da lahko moja zgodba v medijih negativno vpliva v postopku za pridobivanje statusa azilanta,« je povedal. Priznal pa je, da zelo rad piše in za Primorski dnevnik v angleščini pripravil krajši opis svojega prihoda v Italijo oz. svoje prve vtise. Farooq je eden izmed številnih prosilcev za azil, ki še nimajo mesta v kakem tržaškem sprejemnem središču oziroma stanovanju, namenjenem tem osebam. Sledi njegovo besedilo v slovenskem prevodu.

Ob 21. uri smo se v sobi glasno pogovarjali. Imeli smo ločene postelje, a smo se tiščali skupaj in bilo je hrupno, kar je verjetno nekoga zmotilo, nekoga, za katerega nismo vedeli, da ga naše obnašanje moti.

Nekdo je potrkal na vrata. Eden od nas je glasno vprašal: »Yes?« ... in vrata so se odprla. Mlada ženska je zelo prijazno rekla: »Prosim, govorite tiše.« Takoj smo razumeli, da je bilo z našim obnašanjem nekaj narobe in rekli »sorry«, a njen odgovor nas je presenetil. »Ni se treba opravičevati, mi smo zgrešili. Nismo vam posredovali nikakršnih navodil za bivanje v teh prostorih.« Nekoliko v zadregi smo se takoj umirili in nadaljevali svoje pogovore pozno v noč.

Ni dvoma o tem, da so me v Evropi takoj povsod prisrčno sprejeli, ampak pred prihodom v Italijo so me svarili, naj pazim nase prej kot na druge. Nisem razumel, zakaj. Vse osebe, ki sem jih srečal, odkar sem prečkal italijansko mejo do danes, so bile z mano prijazne, radodarne, pripravljene pomagati ljudem v stiski. Najprej so poskrbeli za druge, potem pa zase.

Celotno pričevanje v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.