Postanimo tihotapci drugačnih pogledov

Ženske in meje – politične, družbene, »zdravstvene« – so bile v središču zanimivega nedeljskega pogovora, ki sta ga pod Slofestovim šotorom priredili krovni organizaciji SKGZ in SSO. Izhodišče zanj je ponudila knjiga Marte Verginella Donne e confini (Ženske in meje), ki je letos izšla pri založbi Manifestolibri. Ob avtorici sta dobro obiskano srečanje sooblikovali novinarka Martina Vocci in filmarka Nadja Velušček, povezoval pa ga je odgovorni urednik Primorskega dnevnika Igor Devetak.

Dr. Marta Verginella, zgodovinarka, ki se poklicno in zasebno premika zlasti med Trstom in Ljubljano, se v svojih študijah pogosto ukvarja z ženskim pogledom na določeno zgodovinsko obdobje in vlogo, ki so jo ženske v njem odigrale. Te namreč, kot sama opozarja, prevečkrat niso zajete v zgodovinske raziskave. Tokratna knjiga Donne e confini je nastala na podlagi podobnih vzgibov, a na pobudo prijateljic, zlasti novinarke in pisateljice Lise Corva, ki so jo prepričale, da je treba zabeležiti tudi žensko doživljanja pandemije. Zgodovinarka je tako obdobje nelagodja, ko je bila prisiljena na življenje za stenami svojega tržaškega stanovanja, izrabila za preizkus svojih narativnih sposobnosti.

»Pri svojih raziskavah rada uporabljam avtobiografsko gradivo, spomine, korespondenco in večkrat razmišljam o svojem voajerstvu,« je priznala, »tokrat pa sem sama napisala dnevnik in osebne izkušnje prvič prepletla s svojimi zgodovinskimi študijami.«

Končni rezultat je presenetljiva knjiga, ki bralca nagovarja, preseneti, mestoma tudi nasmeje, je ocenil Devetak.

Z njim sta se strinjali tudi sogovornici. Nadja Velušček, ki je neki drugi meji (goriški leta 1947) posvetila dokumentarec Moja meja, se je zgodovinarki zahvalila, da je bralcem dovolila pokukati v svojo intimo, Martina Vocci pa se veseli, da knjiga ponovno postavlja v fokus ženske zgodbe. Včasih je dovolj spremeniti perspektivo, pa vidimo povsem drugačno plat zgodbe, je prepričana novinarka, ki se je med najbolj akutnimi fazami koronavirusnih omejitev znašla v pravem kafkovskem položaju: je namreč italijanska državljanka, ki živi na Hrvaškem in dela v Sloveniji (v italijanskem uredništvu Tv Koper Capodistria). Nadja Velušček pa je priznala, da je življenje v majhni vasici v Vipavski dolini, če ti ni treba v službo, s tega vidika luksuz, med katerim skoraj pozabiš na covid-19 ...

Da je bilo upravljanje mejnega režima v tem času katastrofalno, pa ne dvomi Marta Verginella. Zlasti Slovenija je po njeni oceni preveč solirala in sprejemala ukrepe, ki so mejili že na norost; pohvalila je Primorski dnevnik, ki je večkrat zavzel kritično stališče do zaprtja mej, pogrešala pa je več kritičnega duha. Najbrž je za to kriv tudi občutek nemoči, ki smo ga takrat doživljali, saj so umanjkale vezi in priložnosti za srečanje, center države pa je samovoljno odločal, ne da bi poznal razmere na obrobju, ocenjuje zgodovinarka.

Med temami, ki jih je Verginella spletla v svojo tokratno zgodbo o ženskah in mejah, je tudi žensko delo, kateremu je v preteklosti posvetila številne zgodovinske študije in razprave; na primer delo slovenskih hišnih pomočnic, ki so v 19. stoletju masovno prihajale v Trst. Ta trg dela se je povsem spremenil, je pojasnila, danes je v Trstu vse manj slovenskih pomočnic in vse več žensk iz Srbije, Bosne in Hercegovine ter še bolj oddaljenih držav. K temu sta pripomogli tako večja mobilnost kot učinkovita in avtonomna mreža organiziranih prevozov, ki se jih ženske poslužujejo. Zapiranje mej je nedvomno zelo otežilo premike negovalk in pomočnic, med pandemijo se je nanje pozabilo, je pristavila Martina Vocci. In požela aplavz, ko je nas, »ljudi z meje«, pozvala, da spremenimo perspektivo: vsi smo najbrž že kaj pretihotapili čez mejo, danes pa lahko postanemo tihotapci drugačnih jezikov in pogledov.