Pomoč šibkejšim potrebuje sodoben pristop ter sredstva

Dobrih petdeset let se trudijo, da bi odrasli s posebnimi potrebami bili polnopravni člani družbe. Neprofitna organizacija CEST, ki so jo leta 1971 ustanovili v Trstu, je nastala kot majhno društvo staršev. Od tedaj je premagala veliko ovir, zdaj spet stopa na novo pot. Tako na državni kot na krajevni ravni bodo kmalu uvedli nova zakonska določila, ki bodo učinkoviteje uredila pomoč šibkejšim. Marca so spodbudili javno debato, v sodelovanju z javnimi institucijami in na tem področju dejavnimi ustanovami hočejo postaviti temelje delovanja prihodnjih treh let. Ciljev je veliko: od krepitve storitev, stanovanjskih skupnosti, programov socialnozdravstvene oskrbe in rehabilitacije do programiranja šolskega ciklusa, popoldanskih dejavnosti pa tudi podpore družinam oz. tistim, ki skrbijo za osebe s posebnimi potrebami.

Več o tem je povedal Maurizio Pessato, predsednik organizacije CEST, ki je bil leta 1971 tudi med njenimi ustanovitelji. V širši javnosti je sicer znan tudi zaradi vodilnih vlog v družbi za javnomnenjske raziskave SWG, od nekdaj pa je aktiven na socialnem področju, ki mu je pri srcu.

V prihodnjih mesecih bo stopil v veljavo okvirni zakon na področju invalidnosti št. 227/2021. Dežela FJK pa naj bi do konca leta posodobila deželni zakon št. 41/96, ki urejuje temeljne storitve za invalide in osebe s posebnimi potrebami. Kaj se bo spremenilo?

Gre v bistvu za oživitev že obstoječe zakonodaje, ki je sicer zelo solidna, vendar se je v veliki meri ne izvaja. Ukrepi obstajajo, so pa med sabo nepovezani in ne tvorijo složne celote. Zakon št. 227/2021 ponovno povzema vsa določila na tem področju in bolje opredeljuje možnost, da se pomoč lahko morebitno prilagodi vsakemu posamezniku. To je zelo pomembno, da ne pride do preveč standardnih odgovorov in da se lahko fleksibilno lotevamo kompleksne teme.

Individualne projekte za osebe s posebnimi potrebami je sicer že uvedel zakon št. 328/2000, v glavnem pa so ti ostali na papirju, predpisi so zdaj bolj obvezujoči za ustanove. Medtem je prišlo do dodatnih pomembnih korakov: leta 2009 je Italija usvojila konvencijo ZN o pravicah invalidov, EU je pod streho spravila strategijo o pravicah invalidov za obdobje 2021–2030 ... Leta 2016 je poleg tega zakon 112 (t.i. zakon Dopo di noi) v Italiji prvič postavil pravno podlago za pomoč huje prizadetim osebam po smrti staršev oziroma brez ostalih družinskih članov. Sami smo se s problemom ukvarjali vse od 90. let prejšnjega stoletja, zakon pa je problem približal tudi širši javnosti.

Poleg naštetih katere so bile in so še vedno največje vrzeli pri zakonskem urejevanju tega sektorja?

Na začetku se je prizadete osebe obravnavalo po skupinah, po oblikah invalidnosti oziroma težavah, vsak se je dela loteval le iz svojega zornega kota. S časom smo tovrstno pojmovanje presegli, marsikaj pa je treba še narediti, da bi področje res obravnavali celovito. Odstranitev arhitekturnih ovir in urejen dostop do javnih stavb ni samo stvar oseb na invalidskem vozičku. Zlasti pa pogrešamo pravo politiko na področju zaposlovanja in izobraževanja posameznikov s posebnimi potrebami, čeprav njihovo vključevanje v družbo sloni tudi na teh temeljih. Podatki italijanske vlade kažejo, da je le trideset odstotkov izmed njih zaposlenih. Nekateri res trpijo za tako hudimi težavami, da ne moremo govoriti o delu v klasičnem pojmovanju besede. Potrebno pa je poskrbeti tudi za sorodne dejavnosti, ki so vseeno koristne in donosne tudi za širšo skupnost.

V FJK so z deželnim zakonom št. 41/96 stekli številni eksperimentalni projekti, zdaj pa bi morali preiti iz poskusne faze v stalno prakso. Pri njegovi posodobitvi (deželna vlada jo je napovedala pred kratkim, op. ur.) bomo zahtevali, naj upoštevajo vse, kar je bilo do zdaj storjeno.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.