»Okolica železnice je zanemarjena«

Ko se pod Medjevasjo zapeljemo čez most nad železnico, vidimo, da se ob kamnitem zidku nad tiri vije protipožarni pas v širini dveh ali treh metrov, na katerem je lično počiščeno drevje in podrastje. A kaj, ko so se delavci italijanskih železnic po besedah vaščanov dela lotili komaj nekaj dni po uničujočem požaru, ki je pred desetimi dnevi resno ogrozil vas na skrajnem zahodnem robu Krasa, protipožarna preseka pa bi morala po mnenju domačinov v širino meriti vsaj deset metrov. Le tako bi ognjenim zubljem preprečili, da dosežejo gozd in zanetijo požar, ki bi utegnil ogroziti naselje.

»Medvejci smo v stalnem strahu, da ob progi izbruhne nov požar,« je bil med četrtkovim ogledom območja ob železniških tirih jasen domačin Boris Pernarčič.

Težave se pojavljajo predvsem s tovornimi vlaki. Ti so težji, trenje zavor na kolesju je večje, možnost vžiga požara ob progi se poveča,« je na mostu nad železniško progo razlagal domačin. S prstom je pokazal na kup vejevja tik ob tračnicah in dejal, da je to zapuščina delavcev, ki so nekaj dni po požaru ob protipožarnem zidu ustvarili pas brez rastja. »Pred požarom območje ob zidku ni bilo počiščeno,« se je hudoval Pernarčič, ki meni, da bi moral biti pas, da bi bil učinkovit, precej širši: »Vsaj deset metrov«. V nasprotnem primeru lahko namreč ognjeni zublji vseeno zanetijo suho travo, preskočijo preseko in dosežejo gozd nad progo. Poleg tega se zid na nekaterih točkah prekine, kar spet »lajša« pot ognju.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku