Ob vstopanju v Rižarno vsakogar prevzame tesnoba

Utesnjenost: ob vstopanju v Rižarno po ozkem hodniku, zamejenim z visokimi cementnimi stenami, vsakogar prevzame neprijeten občutek. Gre za hoten učinek. Arhitekt Romano Boico, kateremu je bila poverjena naloga, da ostanke nekdanjega uničevalnega taborišča spremeni v spomenik, se je premišljeno odločal za rešitve, ki bi v obiskovalcih vzbudile nelagodje in bi jih tako opominjale na grozljivo vlogo uničevalnega taborišča.

Na prostranem dvorišču Rižarne bo danes ob 11. uri osrednja slovesnost ob dnevu spomina na judovske in druge žrtve nacifašističnih taborišč. Ob polaganju vencev in verskih obredih bosta spregovorila tržaški župan Roberto Dipiazza in repentabrska županja Tanja Kosmina (vstop je kot običajno prost, a iz varnostnih razlogov omejen na 2200 ljudi).

Od taborišča do muzeja

Kdor želi izvedeti, kako je nekdanje taborišče dobilo današnjo muzejsko podobo, lahko seže po katalogu razstave Le sfide della memoria (Izzivi spominjanja), ki je bila v Rižarni na ogled med letoma 2021 in 2022. Pripravila sta jo Massimo De Grassi in Maurizio Lorber, ki sta tudi avtorja publikacije.

Ob arhitektu Boicu je tudi kipar Marcello Mascherini leta raziskoval možnosti upodobitve groze, ki so jo doživljali zaporniki in ki naj bi jo podoživljali obiskovalci nacionalnega spomenika (ta status ima od leta 1965). Ravno o njuni ustvarjalnosti, namenjeni ureditvi spominskega kraja, priča katalog razstave. Po oceni Maurizia Lorberja pa je v največji meri zasluga arh. Romana Boica, da ima danes ta kraj bolečega spomina tak videz. Arhitekt, čigar projekt je prodrl na javnem razpisu, ni želel samo ustvariti spominsko obeležje za žrtve, temveč Rižarno spremeniti v kraj spominjanja in opominjanja na grozote, ki so se v njej odigrale. Prenovljena Rižarna je bila za javnost odprta leta 1975.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.