Ob petdesetletnici smrti msgr. Jakoba Ukmarja

Obletnice pomembnih osebnosti utegnejo biti povod za bolj ali manj suhe, leksikografsko obarvane biografije. Ob petdesetletnici smrti msgr. Jakoba Ukmarja, »največjega pod Obeliskom«, kot ga je nekoč označil pisatelj Alojz Rebula, bi se rad tej skušnjavi izognil. Vseeno pa naj na začetku o njem nanizam nekaj osnovnih podatkov.

Jakob Ukmar je bil rojen 13. julija 1878 na Opčinah v delavski družini, v duhovnika je bil posvečen leta 1901, leta 1917 pa je na Dunaju doktoriral iz teologije. Do prve svetovne vojne se je posvečal verskemu, prosvetnemu in socialnopolitičnemu delu v okviru slovenskega krščansko-socialnega gibanja. Od leta 1918 do smrti je živel in deloval v Škednju. Za časa fašizma je s svojo pokončno držo, neustrašenim pridigovanjem in sestavljanjem spomenic o stanju slovenske manjšine na Primorskem postal duhovna referenca slovenskih vernikov na Tržaškem in njihovega zavzemanja za ohranitev slovenske jezikovne in kulturne identitete. Leta 1947 je bil imenovan za apostolskega administratorja istrskega dela tržaško-koprske škofije, a zaradi nasilja, ki ga je doživel med birmovanjem v Istri, službe ni nastopil.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.