O Srebrenici se je veliko pisalo in se še piše, kljub temu pa po petindvajsetih letih njene vdove še vedno živijo kot begunke. Podobe in zgodbe življenja žensk, ki jih je Srebreniški pokol nasilno prekinil in so svojo zasilno dimenzijo brez konca dobila v kolektivnih centrih za begunce, so se udomačile tudi v tržaškem gledališču Miela. Tam so v sredo zvečer odprli razstavo Čakamo zaman Mete Krese, ki bo na ogled do 16. decembra.
Dogodek je pomenil uvod v projekt Ritorni / Vračanja: Čas vojne, čas miru, s katerim bo Slovenski klub občinstvu v Trstu, Gorici in Vidmu ponudil stik s sodobno kulturno produkcije Republike Slovenije. Čakamo zaman je veliko več kot razstava, saj je to avtorski projekt družbeno angažirane slovenske fotografinje, je na večeru uvodoma spomnila predsednica kluba Poljanka Dolhar. Fotografsko gradivo bogatijo verzi njene sestre Maruše Krese, sicer uveljavljene književnice in novinarke, pričevanja žensk in zgodovinsko-aktualni oris težkega poglavja. Ljudi z vsem tem vabi k razmišljanju o usodi drugih 80 milijonov beguncev in razseljenih.
Vsak kos mozaika beleži, kako mir ne odnese vojnih travm. Čeprav si je Bosna in Hercegovina zastavila cilj, da do leta 2022 zapre vse kolektivne centre, ti še vedno delujejo v 40 mestih. V begunske centre se z Meto Krese v zadnjih letih večkrat odpravlja fotografski kolega Jošt Franko, ki je umetnico tudi predstavil.
Na Bosno je bil globoko navezan tudi Marko Sosič, tržaški pisatelj, režiser in velik prijatelj Slovenskega kluba, ki je zato poskrbel za novo dvojezično izdajo njegove kratke zgodbe Do zadnjega imena - Fino all’ultimo nome, ki jo je prevedla Darja Betocchi in je prvič izšla leta 2011 v zbirki kratke proze Iz zemlje in sanj. Kratka zgodba tako kot fotografski projekt priča o dolgem trajanju vojne v povojnem času in bralce popelje v Bosno iz začetka 90. let prejšnjega stoletja. Do zadnjega imena je pravzaprav način preseganja egoistične pozabe značilne za povojna obdobja, je poudarila Marija Mitrović.
Več v jutrišnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.