Med begunci več psiholoških težav

Število prihodov beguncev z balkanske poti v Trst je podobno tistemu iz lanskega leta, rešitve za njihovo nastanitev pa po zaprtju silosa še vedno ni. Veliko več pa je oseb, ki potrebujejo psihološko pomoč zaradi doživetih travm. To so glavne ugotovitve poročila Silos vuoto, strade piene (Prazen silos, polne ceste), ki so ga včeraj v tržaškem novinarskem krožku predstavili Italijanski solidarnostni konzorcij ICS, skupnost San Martino al Campo, Valdeška skupnost, International Rescue Committee - IRC ter humanitarni organizaciji Donk in Linea d’ombra.

Od januarja do avgusta letos so avtorji poročila zabeležili prihod 8686 ljudi. Lani jih je bilo v enakem obdobju 9973, 13 odstotkov več. Vsak dan v povprečju prispe 55 ljudi.

Za razliko od lanskega leta je letos v Trst prispelo več družin z otroki, mladoletnikov brez spremstva ter žensk. Gre za begunce, ki so še posebej ranljivi in izpostavljeni nevarnostim. 32 družin s 124 člani ter petnajst žensk, ki so v Trst prišle same, je v Italiji zaprosilo za mednarodno zaščito. »Na prosto mesto, ki jim po zakonu pripada v sprejemnem centru, so čakali celo mesec dni,« se je hudoval Schiavone. Edini azilni dom za družine je sicer dom Malala pri Fernetičih, kjer stanovalcem v spanju na glavo pada omet, prostori so plesnivi in zatohli. Velika večina družin je v Trstu sicer preživela le eno noč, na kar je pot nadaljevala proti srednji Evropi. Na trgu pred glavno tržaško železniško postajo so jim najnujnejšo pomoč nudile humanitarne organizacije.

Begunci nimajo kje opravljati fiziološke potrebe, Občina Trst je odstranila WC-je na Trgu Libertà. »Ženske nas neprestano sprašujejo, kam naj gredo na stranišče,« je dejala prostovoljka Linee d’ombra. Humanitarna organizacija beguncem nudi pomoč od 19.30 dalje, ko v Ulici Udine zaprejo dnevni center skupnosti San Martino al campo.

Za begunca je stresen že sam odhod od doma. Svoje naredita tudi policijsko nasilje na mejah ter življenje na cesti v težkih razmerah. Društvo humanitarnih zdravnikov Donk opozarja, da vse več beguncev, predvsem mladih, trpi za posttravmatsko stresno motnjo. Pomoč jim v teh primerih nudijo psihologi. Potem so tu še ozebline, garje, pljučnice in gripa, obolenja, ki jih oseba kaj kmalu stakne ob ležanju na mrzlem asfaltu. Razmere pa se bodo s prihodom mrzlih zimskih dni predvidoma le še poslabšale.

»Ali moramo čakati, da kdo umre na ulici,« se je spraševal Schiavone, ki s partnerji intenzivno išče prostor, v katerem ljudem z ulice nuditi začasno zatočišče. ICS zato vse, ki bi razpolagali z večjim prostorom v okolici železniške postaje, poziva, naj ga dajo na razpolago za začasno sprejemanje ljudi, ki ponoči zmrzujejo na ulici.

Več v jutrišnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku