Marija Sreš, pisateljica in misijonarka z roba

»Srečna, presenečena, hvaležna, zadovoljna« so besede, s katerimi je misijonarka in pisateljica Marija Sreš opisala občutke ob prejemu nagrade Nadja Maganja na slovesnosti, ki je v sredo zvečer potekala pod šotorom Finžgarjevega doma na Opčinah. Ni pričakovala kulturnega programa s petjem in tolikimi pohvalnimi besedami, niti kipa Zalke Arnšek, ki je z mislijo na njeno življenjsko zgodbo ustvarila unikatno umetnino, ki prikazuje srečanje dveh oseb na bregovih reke. Tudi Marija Sreš je segala v roke ljudem na drugem koncu sveta, onkraj kulturne in geografske razdalje, predvsem pa onkraj predsodkov in nepravičnosti, ki potiska nekatere na rob družbe. Iz rodnega Prekmurja si je želela na Japonsko, »po Božji volji« pa je prispela v Indijo in je tam ostala štirideset let med gudžeratskimi staroselci.

Njeno zgodbo je na prireditvi povzela novinarka Družine Manica Ferenc, ki je tako kot koordinatorka in povezovalka večera Maja Lapornik poudarila žensko vprašanje, ki preveva to življenjsko izkušnjo. Misijonarka, ki piše o tem, kar doživlja in dosega s skupino zapostavljenih žensk indijskega podeželja, je postala za določene kroge moteča, saj je rušila tabuje z grajenjem nove zavesti in ponujanjem sredstev za izboljšanje življenjskih razmer. Učila jih je vrednot spoštovanja in dela, načinov za doseganje ekonomske neodvisnosti, pomena šolskega izobraževanja otrok. Da bi jim še učinkoviteje pomagala in z njimi komunicirala, je Marija Sreš diplomirala iz gudžeratskega jezika in književnosti, najbrž pa ni pričakovala, da se bo v tem jeziku uveljavila tudi kot literatka.

»Pisatelji hodijo na robu: njihov cilj je interpretacija realnosti in upam, da mi je uspelo,« je ob prejemu nagrade povedala Marija Sreš, ki se je celo življenje borila za človeško dostojanstvo in je uporabila tudi pisanje v ta namen, da bi spregovorila o možnih spremembah v rigidnem kastnem sistemu. Dober zgled spremeni svet, zato je tudi nastala nagrada, posvečena ženski, ki se je zavzemala za druge; občuten spomin na Nadjo Maganja je na začetku večera podala predstavnica Skupnosti sv. Egidija Federica Marchi. Pozdrav v imenu Društva slovenskih izobražencev pa je posredoval Sergij Pahor. Dogodek sta ob omenjenih sopriredili še Slovenska zamejska skavtska organizacija in družina Nadje Maganja. Za pisani pevski poklon so poskrbele pevke folklorne skupine Cintare iz Ljubljane, ki so zdravnice ali medicinske sestre, za katere je ljudska dediščina tudi način, da podarijo ljudem nasmeh. Tudi one so, v pravem duhu nagrade, ženske, ki si prizadevajo za boljši svet.