Lažni miti dvojezičnega otroštva

Če se nekega jezika naučiš med otroštvom, ga nikoli več ne pozabiš. Zgrešeno. Če se otrok kasneje začne učiti jezika, v njem nikoli ne bo enako suveren kot v materinščini. Spet zgrešeno. Take in drugačne lažne mite o dvojezični oziroma večjezični vzgoji sta v četrtek v Oddelku za mlade bralce Narodne in študijske knjižnice (NŠK) v Narodnem domu razgradili jezikoslovka, prevajalka in tolmačka Matejka Grgič ter psihologinja in psihoterapevtka Suzana Pertot. Srečanje – kot je uvodoma spomnila knjižničarka Ivana Soban – je predstavljalo uvod v cikel predavanj Šola za starše, s katerim želi Oddelek za mlade bralce NŠK biti v oporo pri najtežji izmed vseh služb, to je staršestvu.

Projekt mamam, očetom, pa tudi starim staršem, vzgojiteljem, trenerjem in vsem tistim, ki so v rednem stiku z mladimi, ponuja veščine in orodja za uspešen spopad z neštetimi izzivi vzgajanja. Led je prebila interaktivna delavnica, med katero sta strokovnjakinji za dvojezičnost posredovali vrsto preprostih rešitev in praktičnih nasvetov za premagovanje vsakodnevnih težav na tem področju. Izhodišče pogovora so bila vprašanja prisotnih, ki so zelo neposredno spregovorili o svojih dvomih in strahovih. Oče desetletnega dečka je denimo pojasnil, da sta z ženo otroka vpisala v osnovno šolo s slovenskim učnim jezikom in še prej vrtec in jasli, čeprav nihče izmed njiju ne obvlada slovenščine. »Doslej je vse dobro potekalo. Zdaj pa ne veva več, kako naprej. Bojiva se, da ne bi z vpisom v nižjo srednjo šolo za sina vse skupaj postalo pretežek izziv, da ne bi njegova slovenščina ostala v neke vrste šolskem mehurčku. Iščemo slovenske risanke, vpisala sva ga tudi v slovenski jadralni klub, morda pa to ni dovolj,« je razložil.

Več v jutrišnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.