Kvestor Petronzi: Največja nadloga je droga

Točno pred enim mesecem, 16. oktobra, je bilo stopnišče pred kvesturo prekrito z belim cvetjem in ulice so bile polne ljudi. Prišli so, da bi pospremili na zadnji žalostni poti na kvesturi ubita policista Mattea Demenega in Pierluigija Rotto. Sončno je bilo.

Tudi pretekli četrtek dopoldne je sonce prikukalo izmed oblakov. Stopnišče je bilo golo. V atriju kvesture je 25 ljudi na stolih sede čakalo, da jih številka nad štirimi odprtimi okenci prikliče k dežurnemu policistu za izpolnitev raznih obrazcev in drugih dokumentov. Med njimi je bilo sedem mladih, deklici gotovo nista bili šoloobvezni. Bili so priseljenci, vsekakor tuji državljani.

Tudi pred vhodom iz Ul. Teatro romano je čakala skupina dvanajstih, med njimi tri ženske z ruto na glavi. »Danes jih je manj kot druge dni,« je ocenil policist.

Ob njegovem stavku se je v misel o tragediji, ki je v petek, 4. oktobra popoldne, pretresla mesto, pritihotapila grenka tolažba: kaj bi bilo, če bi se tisto zgodilo nekaj ur prej, dopoldne, ali kak drug dan? Tržaški kvestor Giuseppe Petronzi ima v svojem uradu v prvem nadstropju na polici fotografijo dveh policistov. Trenutek izvzet iz znanega videoposnetka, v katerem »otroka zvezd« z dvignjenima palcema naznanjata mestu, da lahko »mirno spi«.

Po dvojnem uboju na lastnem delovnem domu kvestor Petronzi nekaj dni, mogoče tednov, ni mirno spal. Nasilna smrt mladih sodelavcev se je neizbrisno zarezala vanj. »Tragično preprosta zgodba«, jo je poimenoval pred začetkom pogovora.

V nadaljevanju pa je med drugim ugotavljal, da je bolj kot tovrstni nasilni dogodki, ki so se v jesenskih dneh nakopičili, v Trstu skrb vzbujajoča prodaja in poraba prepovedanih drog, katere uživajo vse mlajše osebe. Z mamili pa je potem posredno povezana cela vrsta kaznivih dejanj, od tatvin do ropov.

Pogovor s tržaškim kvestorjem si lahko v celoti preberete v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.