Konservatorij Tartini je dom vseh študentov, tudi slovenskih

Na tržaškem konservatoriju Tartini bodo danes predstavili nov študijski center za promocijo slovenske glasbene kulture. To je le ena od pomenljivih novosti, ki jih je glasbena ustanova v Ulici Ghega vnesla v svoj posodobljeni statut. Na posvetu bodo spregovorili profesor prava na tržaški univerzi Andrea Crismani, direktor konservatorija Sandro Torlontano in predsednik Lorenzo Capaldo, s katerim smo se pogovorili o pomembni novosti.

Izjavili ste, da je bil že skrajni čas, da statut konservatorija opusti nekatere stereotipne formulacije. Na kaj ste ciljali?

Spremembe statuta so izraz prvenstveno dveh potreb. Po eni strani je bilo treba statut prilagoditi reformi javne uprave, na primer bolje določiti pristojnosti predsednika in direktorja ali jasno ubesediti boj proti katerikoli diskriminaciji. Po drugi strani pa smo želeli, da se v statutu jasno zrcali kontekst, v katerem konservatorij deluje. Doslej namreč ta ni omenjal specifične vloge Trsta in tukajšnjih mestnih skupnosti, ki imajo po naši oceni pravico do zastopanosti v statutu. Dolga leta smo sobivali s statutom, ki je bil sestavljen po nekem kalupu, po moji oceni pa je treba sprejeti dejstvo, da niso vsi konservatoriji enaki: vsak ima svojo ozemeljsko specifiko in ta je v Trstu povsem drugačna kot drugje po Italiji.

Poleg tega pa obstaja tudi italijanski zakon 38/2001, ki je dolžan slovenski skupnosti in drugim neitalijanskim skupnostim tega ozemlja nekatere odgovore tudi na glasbenem področju. Zato smo med institucionalne obveze konservatorija vključili promocijo glasbenih kultur vseh tukajšnjih skupnosti, začenši s slovensko. Ustanovili smo študijsko središče, v sklopu katerega bomo promovirali slovensko glasbo, spodbujali zbiranje gradiva, izmenjave in sodelovanja s slovenskimi ustanovami. Slovensko govorečim študentom smo namenili okence, kjer se bodo lahko posluževali svojega maternega jezika, prenovljena spletna stran pa bo trijezična – italijanska, slovenska in angleška.

Zavedam se, da so določila zakona 38/2001 veliko bolj kompleksna, a v 20 letih ni bilo nič storjeno ... in to je pač nek začetek.

Zaščitni zakon predvideva na primer ustanovitev samostojne slovenske sekcije, ki je sicer po reformi glasbenega šolstva težje uresničljiva.

Sam ne podpiram ustanovitve slovenske sekcije, in sicer zaradi ekonomskih razlogov: glede na to, da so sredstva omejena, bi nova sekcija najbrž ošibila obe. To je bilo morda smiselno, ko so konservatoriji opravljali funkcijo srednje šole, danes pa govorimo o visokošolskem študiju glasbe. Na tem področju je jezikovno ločevanje težko ... med našimi študenti je veliko neitalijansko govorečih.

Zagovarjam načelo, da je Tartini dom vseh študentov – italijanskih, slovenskih in drugih. Vsi imajo isto dostojanstvo. Za začetek lahko ovrednotimo slovensko kulturo.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.