Kdo pozna pred 100 leti rojenega mirovnika Danila Dolcija?

Na današnji dan bi sociolog, pesnik, vzgojitelj, aktivist in mirovnik Danilo Dolci praznoval stoti rojstni dan. Njegov lik povezujemo danes na Tržaškem v glavnem z Odborom za mir, sožitje in solidarnost, ki je po njem poimenovan, vendar o tem, da se je boril za pravice šibkejših, za dostojanstvo, mir in demokracijo, marsikdo ne ve.

Tudi tega najbrž ne, da se je rodil v Sežani 28. junija 1924, italijanskemu očetu Enricu, železničarju po poklicu, in Slovenki Karmeli Kontelj. Očetov posel je družino kaj kmalu premaknil v Lombardijo, kjer je Danilo maturiral na umetniškem liceju Brera v Milanu. Že v mladih letih je razvil močan odpor do fašizma in se posledično uprl vojaški službi, zato so ga leta 1943 aretirali v Genovi, od koder mu je uspelo pobegniti v Abruce, od tod pa v Rim, kjer je dve leti študiral arhitekturo, ki jo je šele po koncu vojne zaključil v Milanu.

V času študija je veliko bral poezijo (sam se je tudi lotil pisati) in verske knjige ter se navduševal za mistične ideale in kontemplativno življenje. Leta 1950 je prekinil študij in se preselil v Nomadelfijo, »mesto, kjer je bratstvo zakon«.

Zatem se je preselil na Sicilijo, kjer si je začel prizadevati za povojno socialno preobrazbo v duhu nenasilne revolucije gandijevskega tipa. Ob postelji dečka, ki je umrl od lakote, se je odločil za prvo gladovno stavko – te so v letih postale značilne za njegove boje za delo, kruh, demokracijo.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.