Italijanski nacionalisti razočarali iredentiste

Tržaške identitete poskakujejo in niso nikoli stale na mestu, ta ugotovitev je vezna nit dokumentarnega filma Trieste verde bianco rossa, ki ga je Rai Storia predvajal na predvečer stoletnice podpisa Rapalske pogodbe. Film, ki ga je Giampaolo Penco za Videoest posnel pred dvema letoma, prikazuje Trst ob koncu prve svetovne vojne in njegovi prvi priključitvi Italiji, dejansko manj znanem obdobju mestne zgodovine. Italijanska retorika še danes ta čas prikazuje kot praznično obdobje velikih pričakovanj, v resnici pa ni bilo tako. To je bil čas velike zmede in revščine, mnogi so se res veselili prihoda Italije, drugi so bili razočarani, nemško govoreča skupnost, ki je bila najbolj vezana na Avstro-Ogrsko, pa je zapustila Trst.

Nova italijanska oblast je razočarala številne ugledne iredentiste, odklanjali so naraščajoči nacionalizem, ki se je izrodil v fašizem. Penco omenja Biagia Marina, Gianija Stuparicha in Umberta Sabo, irski pisatelj James Joyce, ki je nekaj let preživel v mestu, pa je bil razočaran, ko je ugotovil, »da ena tržaška identiteta skuša prevladati nad ostalimi.« Avtor Uliksesa ni verjel, da bo Trst pod Italijo kdaj znova gospodarsko in kulturno zacvetel, na vprašanje kaj si misli o usodi in prihodnosti mesta je odgovoril, da o tem noče sploh razmišljati, ker o mrtvih ni spodobno govoriti.