»Gori gori svetli kres!«

»Gori gori svetli kres! Švigaj plamen do nebes! Tukaj imaš prostor svoj, z nami se raduj nocoj! V hišah pa pohleven bod, na ognjišču tvoj je kot. V streho ne in ne na vas, prosimo te usliši nas!«

Tako so vse do prve svetovne vojne po kraških vaseh na kresni večer pela štiri dekleta, kresnice. Odeta v pisana ali bela dolga krila z venčkom iz ivanjščic na glavi in pajčolanom na obrazu so pesem pele tudi pri prižiganju kresa: »V originalu je bil to praznik ljubezni, na kresovanje je namreč hodila samo mladina. Vsak je ob ognju odlomil kos kresnega hlebca: en košček je pojedel, z drugim pa nahranil ogenj.«

Obred kresnic je po vojni zatrla italijanska fašistična oblast, pred pozabo ga je rešil Boris Čok po rodu iz Bazovice, ki je staroverske obrede iz davne preteklosti spoznal že kot otrok in jih kot dijak začel zapisovati. Pri prvem obredu, ko je imel nekaj več kot šest let, sta njegova teta in nona iz zadnjega snopa požetega žita ustvarili starožita in ob njem naredile priprošnjo za dobro letino in proti poleganju žit. Nono mu je kasneje podaril knjigo Umirajoči bog Triglav, ki ga je uvedla v svet rodnoverstva. Ljudsko izročilo stare vere je leta 2012 objavil v knjigi V siju mesečine. Danes je dejaven kot predstavnik Slovenske rodnoverske skupnosti Otroci Triglava.

Kresna noč je imela nekoč izreden pomen. Na kresni večer so ljudje na okna zatikali kresne šopke, na vhodna vrata pa kresne venčke.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.