Vedno več je ljubiteljev opere, ki želijo predhodno spoznati oblikovalce postavitve in zvedeti čimveč o tem, kar jim gledališče Verdi ponuja: dobro obiskane predstavitve v dvorani Victor De Sabata so zanimive tudi zato, ker ponujajo nekaj glasbenih odlomkov, predstavitev Gluckove Orfej in Evridika pa je bila tudi zabavna, predvsem po zaslugi režiserja Igorja Pisona, ki je s ščepcem humorja začinil svoj nastop.
Pogovor z glavnimi akterji je sproščeno in suvereno vodila muzikologinja Sara Zupančič, ki je prvo vprašanje zastavila intendantu Giulianu Polu. Bivši flavtist orkestra Verdi je povedal, da so skušali oblikovati čimbolj pestro sezono, ki je doslej obrodila zelo dobre rezultate; dejal je, da je splet srečnih okoliščin omogočil sodelovanje mladih in mednarodno uveljavljenih umetnikov, med katerimi je posebno dobrodošla ne več rosno mlada, ampak sijajna mezzosopranistka Daniela Barcellona, ki z režiserjem Igorjem Pisonom tokrat zastopa tržaško komponento. Prva sezona, ki je v polno zaživela po zelo žalostnem obdobju, se nagiba h koncu, gledališče pa že snuje projekte za naslednjo, v kateri namerava posvetiti več pozornosti nemški in slovanski operi.
Igor Pison je povedal, da se je na svoji umetniški poti z Orfejem že večkrat srečal, ne nazadnje v Magdeburgu, kjer je lani režiral Offenbachovo Orfej v peklu, z večnim mitom pa ga je seznanil že njegov nekdanji profesor Claudio Magris. Dejal je, da je vesel svojega prvega angažmaja v tržaškem gledališču, pa tudi dela s pevci, ki je konstruktivno in zabavno. Med prvim telefonskim stikom, ki ga je imel z Danielo Barcellona, se je takoj vzpostavilo domače vzdušje, ker se je pevka želela pogovarjati v tržaškem narečju. Uspelo mu je pregnati strah, ki ga imajo operni pevci pred režiserji, ker jim nekateri postavljajo čisto nemogoče zahteve, odlično pa se je ujel tudi z nemško scenografko Nicolo Reichert, s katero je že sodeloval, pa tudi s kostumografinjo Manuelo Paladin in ne nazadnje z res mladim dirigentom Enricom Paganom.
Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.