»Gledanje samo svojega popka je zmotno«

»Prav gotovo ni to knjiga, ki jo boš bral preden ležeš spat,« je hudomušno namignil zgodovinar Raoul Pupo. Nasilje je namreč rdeča nit, ki prepotentno izstopa v njegovi zadnji knjigi Adriatico amarissimo. Una lunga storia di violenza, ki je izšla pred dnevi in v kateri skuša ponuditi temeljito in čim bolj popolno sliko dogajanj na območju severo-vzhodnega Jadrana od konca 19. stoletja do povojnih časov. Prerez dogajanja, ki gre od požarov do pokolov, je v kavarni San Marco dejal novinar Pietro Spirito, ki je številnim poslušalcem v sredo uokviril Pupovo zgodovinsko pripoved: od zubljev v Narodnem domu, požganih slovenskih šol med fašizmom in kraških vasi, do pokolov po vojni, fojb ali eksplozije v Vergarolli pri Pulju, v kateri je 18. avgusta 1946 življenje izgubilo kakih 80 oseb.

Avtor se je lotil »večdimenzionalne« pripovedi in dogajanje ponuja namerno z različnih zornih kotov, da bi ga zaobjel v celoti. Bralca seznanja z dejstvom, da je bilo območje severo-vzhodnega Jadrana pravi laboratorij napetosti oz. odraz sprememb, ki so zajele vso Evropo. Ulični spopadi, požari, vojaški upori, kakršen je bil D'Annunzijev, revolucionarni izgredi, preganjanje manjšin, teroristični napadi, obsodbe posebnega fašističnega sodišča, protijudovski pogromi, partizanski boj, poboji, deportacije, Rižarna, fojbe in uničevanje narodnih skupnosti. »Sporočilo pa ostaja eno in isto: obravnavanje zgodovine je delo zgodovinarjev, politika pa naj ne sega po posameznih dogodkih sebi v korist.«