Fašizem in njegova ideologija sta še vedno prisotna v družbi. Demokratična družba se jima mora zoperstaviti z vedno vnovičnim ponavljanjem zgodovinskih dejstev, ki so v polpretekli zgodovini privedli do tragičnih dogodkov. To je eno od sporočil današnjega (sobotnega) simpozija ob 78-letnici padca fašizma, ki je v organizaciji Zveze združenj borcev za vrednote Narodnoosvobodilne borbe Slovenije potekal v veliki sejni dvorani Občine Sežana. Govorci na simpoziju so bili zgodovinarji dr. Borut Klabjan, dr. Martin Premk in dr. Federico Tenca Montini. Odlično organizirano srečanje je bilo razdeljeno na dva dela, prvi je bil posvečen kulturnemu programu, drugi pa okrogli mizi.
Iz izvajanj predavateljev so prisotni npr. izvedeli, da je prebivalstvo takratne Julijske krajine predstavljalo le dva odstotka celotnega prebivalstva Kraljevine Italije, od tega polovica Slovencev in Hrvatov, ki pa predstavljajo kar dobrih 15 % vseh obsojenih pred fašističnim posebnim sodiščem, 23 % obsojenih na zaporne kazni ter kar 36 od 47 obsojenih na smrt.
Najhujši zločin italijanske vojske na zasedenem slovenskem ozemlju med drugo svetovno vojno je predstavljalo pobijanje civilnega prebivalstva ter ropanje hiš in zapiranje ljudi v koncentracijska taborišča, kot so Rab, Gonars in Visco leta 1942. Noben zločinec ni bil po vojni izročen Jugoslaviji oz. Sloveniji, zanikanje zločinov so podprle italijanska država, politika in uradna znanost, molči pa tudi Slovenija. Tudi ob padcu fašizma leta 1943 so bili v Julijski krajini prisotni trenutki veselja in demonstracij, ki pa so bili zatrti z novimi aretacijami v imenu javnega reda. Struktura režima na represivni in upravni ravni je ostala bistveno nespremenjena.
Simpozij je bil sicer osredotočen na dogodke izpred več desetletij, a vendarle je bila nekako zlovešče ves čas prisotna misel, da se je ta stara zgodovina namenila ponoviti v novi preobleki in da morda besede mlade kantavtorice Eve Hočevar, da je treba ponovno začeti s partizan mentaliteto, na juriš spet in spet, niso brca v prazno.