Družini z majhno deklico niso dovolili na avtobus

Na pločniku ob avtobusnem postajališču na »G’rici« v Boljuncu je pred nekaj dnevi spet sedela skupina pribežnikov, ob njih so bili policisti in vojaki. Mimo njih je šla tudi Geni Kozina – po kruh in na kavo. »Bila je grenka, za domov sem izbrala drugo pot,« pravi domačinka, dolgoletna učiteljica, ki se – kot mnogi v Bregu – pogosto srečuje z begunci. »Vprašajo te za informacijo ali le majhno pomoč, večinoma pa skušajo iti neopazni mimo.«

Srečujejo jih med sprehodom po gozdu, ko za sabo puščajo umazana oblačila in obutev, ki kažejo na to, da je za njimi dolga (večkrat gozdna) pot. Vidimo jih v kolonah na robu ceste, ko skušajo doseči tržaško železniško postajo in nadaljevati pot, ko spijo pod milim nebom na stopnišču dvorane Tripcovich ... Ko čakajo na avtobus. Večkrat zaman. Vse več je namreč pričevanj o tem, da jim (nekateri) vozniki avtobusov mestnega prometa Trieste Trasporti ne dovolijo vstopa. Mnogi se ob pogledu na migrante, zlasti na tiste, ki čakajo na postajah na dolinskem koncu, sploh ne ustavijo.

Na tovrstno ravnanje nas je pred dobrim tednom opozoril fotograf Giovanni Montenero, ki je v Prebenegu posnel fotografijo skupinice mladih fantov, medtem ko so neko oktobrsko nedeljsko jutro na postaji zaman čakali, da bi avtobus št. 41 odprl vrata in jih odpeljal v dolino. Po objavi članka nas je domačinka opozorila, da se podobne scene ponavljajo pogosto: ko zjutraj mladi domačini čakajo na avtobus, ki jih bo odpeljal v šolo, se jim na postaji pridružijo vrstniki z drugega konca sveta, ki so noč preživeli v gozdu. Ko avtobus pripelje na postajo, nekateri šoferji spustijo vse mlade vanj, drugi pa opravijo neke vrste »selekcijo«. »Naši« lahko vstopijo, »oni« ne. Na vprašanje nekaterih »naših«, zakaj to počnejo, so vozniki odvrnili, da so jim tako ukazali nadrejeni ...

Podobne izkušnje je imela tudi Geni Gozina na progi številka 40 od Boljunca do Trstu. »Nekateri vozniki se na postajališčih niso ustavili, oziroma niso odprli vrat skupinam oseb, ki so prosile za vstop na avtobus, tudi ko so imele pri sebi vozovnice. To se je pripetilo pred županstvom v Dolini, v Krogljah in Boljuncu. Najhujšemu prizoru pa sem osebno prisostvovala pred nekaj tedni v Boljuncu, ko je družina z majhno deklico čakala pred gledališčem Franceta Prešerna in potem še na trgu: čeprav so imeli v rokah vozovnice, so zaman prosili, da bi se zanje vrata avtobusa odprla.«

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.