Cvetje, rdeče zastave in posnetek za svobodo

Natanko tri četrt stoletja je mimo, odkar so se svobodoljubna ljudstva za ceno nezaslišanega trpljenja in potokov krvi otresla jarma nacifašistične ideologije, ki se je napajala v jaslih sovraštva, nasilja, neenakosti, rasizma. Tudi v našem ožjem okolju so prvi majski dnevi tistega daljnega 1945 odprli nove, sveže, obetavnejše poglede na prihodnost. Strah in obup sta zamenjali radost in upanje. V teh dneh bi v normalnih pogojih takratne dogodke, ko se je iz trpljenja in smrti rojevalo novo življenje, proslavljali na kar se da viden, občuten in množičen način. Toda današnji pogoji, ki jih narekuje pošastna svetovna okužba, nam tega ne dovolijo. Namesto, da bi se skupaj v radosti in upanju spominjali dni pred 75 leti, se obratno v strahu in obupu zapiramo pred novim nevidnim, a skrajno nevarnim sovražnikom.

Razmere so res nenavadne in zaskrbljujoče, vendar nam kljub vsemu ne smejo preprečiti, da bi obeležili zgodovinsko obletnico, pa četudi na bolj intimen način in vsekakor ob zavesti, da kot se ljudstvo v času najhujše preizkušnje ni prepustilo obupu in malodušju, temveč je še bolj prepričano reagiralo proti takratnemu sovražniku, se tudi danes ne smemo prepustiti malodušju, temveč moramo reagirati proti novemu sovražniku.

Namesto shodov, donečih govorov, slovesnega polaganja vencev, dvigovanja zastav, zborovskega prepevanja in godbenih koračnic, bomo tiho, vsak zase, v veliki večini za štirimi zidovi, podoživljali vzdušje, ki je oplajalo množice pred 75 leti. Toda, četudi vsak na svoj način, se bomo vendarle skupaj zamislili o smislu in pomenu zgodovinskega spomina v današnjem času, ko človeštvo ogrožajo ne le koronavirus, temveč še vedno neizkoreninjeni virusi nasilja, nacionalizma, rasizma, sovraštva do drugačnega. Zamislili se bomo, ko bodo nekateri posamezniki v imenu vseh nas ponesli cvet pred sleherni spomenik in spominsko obeležje, ko bomo po predhodnem dogovoru vsi in vsak zase ob določeni uri zapeli Vstajenje Primorske ali Bella Ciao, ko bomo o nenavadnem proslavljanju brali po časopisju, ko bo kdo po radiu ali televiziji spregovoril o osvobajanju in osvoboditvi, ko bomo prek internetnih omrežij spremljali video prispevke posameznikov in organizacij o pomenu proslavljanja. Tako je bilo za 25. april in tako bo za 1. maj in za naslednje jubilejne dni. Vsak kraj na Tržaškem (kot sicer drugod) bo obletnice obeležil na kar se da primeren in pomenljiv, pa četudi virtualen način.

Na Opčinah, kjer je posejanih največ spomenikov in spominskih obeležij, je bila vedno navada, da je glavna slovesnost na pobudo Kulturnega društva Tabor in ob sodelovanju krajevne sekcije Združenja partizanov potekala 3. maja, ko je partizanska vojska v t.i. bitki za Opčine (in za osvoboditev Trsta) po večdnevnih silovitih spopadih premagala okupatorsko vojsko. Letos bo praznovanje seveda silno omejeno, vendar zato nič manj pomembno. Virtualno proslavljanje se bo začelo že 1. maja. Kulturno društvo Tabor bo položilo cvetje pred spomenike padlim in poziva vse, da izobesijo skozi okna in na balkonih rdeče zastave ali vsaj nekaj rdečega. Za to priložnost je društvo pripravilo tudi poseben video z naslovom Pot v svobodo, ki ga bo 1. maja posredovalo javnosti po facebooku. Film prikazuje vse glavne openske spomenike (glavni spomenik padlim, spomenik Tomažiču in tovarišem, spomenik 71 talcem, spominsko obeležje Rozaliji Kos Kocjan, spomenik padlim ruskim partizanom in spomenik petim prebeneškim kurirkam in štirim partizanom). Pred temi spomeniki nastopajo mlade članice društva s priložnostnimi poezijami in citati, kar daje filmskemu zapisu še poseben pomen, ker navaja k zaupanju v mlade in k veri, da bodo prenašali naprej idejo in spomin na osvoboditev in da bodo znali očuvati naše spomenike.

Za vzdrževanje in ohranjevanje številnih openskih spomenikov skrbi kar nekaj ljudi. Kulturno društvo Tabor in openska sekcija Združenja partizanov VZPI-ANPI se ob tej priložnosti posebej zahvaljujeta Alenki Rener Kocman, ki je poskrbela in finančno podprla temeljito ureditev in očiščenje celotnega prostora, kjer stoji glavni spomenik padlim z Opčin, od Banov, s Ferlugov in od Piščancev. Prav tako se zahvaljujeta Egonu Fondi, ki od nekdaj oskrbuje vse glavne openske spomenike s cvetjem ter Ergiju Prottiju, ki skrbi za spomenik ustreljenim prebeneškim dekletom in štirim partizanom