Anton Ukmar - Miro, upornik brez kalupov

Na današnji Miklavžev god se je 6. decembra 1900 na Proseku rodil znani primorski antifašist, revolucionar, partizan in osvoboditelj Genove Anton Ukmar - Miro (1900-1978). Kot železničar je ob izbruhu oktobrske revolucije leta 1917 skoraj nagonsko simpatiziral z ruskimi delavci in kmeti. Sodeloval je v stavki tržaških železničarjev februarja leta 1919, leta 1926 pa je vstopil v Komunistično partijo Italije, pri čemer je bil skoraj vedno korak pred dogajanjem ter je skoraj redno uhajal iz partijskih in kominternovskih kalupov in večkrat po svoje prilagajal partijsko disciplino in tudi varnostna pravila ilegalca. Tako je v Genovi kljub prepovedi sodeloval z drugimi antifašističnimi skupinami, po vrnitvi v domače kraje pa je takoj postal član slovenske ilegalne organizacije Borba. Leta 1929 je pobegnil najprej v Jugoslavijo, nato pa v Francijo. Politično se je izobraževal tudi v Sovjetski zvezi ter se z ilegalnim imenom Jose Oghen udeležil španske državljanske vojne. Leta 1939 ga je KPI poslala v Etiopijo s skupino, ki bi pomagala etiopskim upornikom pri organiziranju boja proti italijanskim fašističnim zavojevalcem. Po vrnitvi v Francijo je bil nekaj časa zaprt, po uspešnem begu pa je konec leta 1943 prispel v Italijo. Spomladi 1944 so ga poslali v Genovo, da bi pomagal organizirati in voditi partizanske skupine v okolici mesta. Mirovi partizani so aprila 1945 sami – edini v Italiji – osvobodili Genovo, kjer so Ukmarju po vojni podelili častno občanstvo, v vasici Carrega Ligure, ki je bila eno od glavnih oporišč Mirovih partizanov, pa so postavili dvojezično slovensko-italijansko spominsko tablo. Američani pa so mu podelili »Bronze Star« in avtomobil.

Ukmar se je po vojni po 16 letih končno vrnil v svoje domače kraje. Vključili so ga v vodstvo KP Julijske krajine in v oblastne strukture, predvsem v prenovo gospodarstva. Bil je organizator splošne stavke julija 1946 v Trstu proti Zavezniški vojaški upravi, ob nastopu spora med Titom in Stalinom se je postavil na stran prvega, vendar ne preveč zavzeto. Jugoslovanske varnostne službe so ga obravnavale kot sovjetskega obveščevalca skoraj do smrti, Ukmar pa naj bi se kritično, včasih celo zelo kritično izrazil o povojnem razvoju v Jugoslaviji. Zanimive so tudi navedbe poročevalcev, da naj bi Ukmar že takoj po volitvah v Trstu leta 1949 zagovarjal stališče, da je bila zahteva po priključitvi Trsta Jugoslaviji napaka in da bi morali projugoslovanski komunisti, če so hoteli imeti podporo proletariata, zagovarjati ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja.

Umrl je v Kopru decembra 1978. V spominu ljudi, ki so ga spoznali (kot tudi po mnenju zaupnikov slovenskih varnostnih organov), je ostal dobrodušni, nasmejani, vedno pristopni Ukmar. Upornik brez kalupov.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.